Čas teme ali svetlobe?

Velika noč je, čas vstajenja in v karkoli kdorkoli verjame, letošnja velika noč dejansko sovpada z našo realnostjo. Bomo »umrli« ali našli pot k svetlobi? Bomo nejeverni Tomaži ali bomo začeli verjeti – vase in v to, da je sleherni med nami odgovoren za svet, ki se (lahko) na novo rojeva okoli nas in v nas? Bomo poiskali bližino drugega ali se še kar oklepali svojih zidov in oklepov? Bomo razširili roke proti svetlobi, proti ljubezni ali še vedno zakrknjeni ždeli vsak v svojem kotu in grabili in grabili, kar nam pride pod roke, in pozabljali na človeškost? Po eni strani smo deležni teme zapora in teže, ki jo s seboj nosi ta čas, po drugi strani pa nas vsak dan pričaka obilje svetlobe, ki jo lahko vidimo in začutimo – ali pa seveda ne, kakor se kdo odloči.

In to je to – odločitev, ki jo moramo sprejeti na zavedni ravni in jo na zavedni ravni tudi začeti uresničevati. Težko je uiti v tem času vsem pomembnim in predvsem nepomembnim informacijam, ki preplavljajo možgane, ki nato ne vedo več, v katero smer se obrniti, da bi lahko ušli tej neznosni gostoti senzorike, ki pritiska nanje. Eni se tako umaknejo v strah in se ne upajo premakniti, drugi iščejo zatočišče v nenehnih aktivnostih in se prepričujejo, kako je ta čas dober za osebnostno rast in še kaj, tretji iščejo samoto, da se umirijo, spet četrti svojo napetost sproščajo z negativnim oglašanjem vsevprek … In vse to je normalno, ker je situacija, v kateri smo se znašli, zares popolnoma nenormalna in popolnoma neznana, odzivi nanjo pa odvisni od tega, kako se znamo spopadati z nemočjo, ki jo čutimo v sebi. In tega se moramo zavedati; z zanikanjem pač ne bomo ničesar premaknili ali spremenili. In zato govorim o odločitvah, ki bi jih bilo dobro sprejeti te dni – ali se bomo obrnili v svetlobo ali v temo?

Težko je, vem, začeti ponovno zaupati, ko pa se nam zdi, da nas je zapustilo, izdalo vse, kar smo do zdaj poznali. Zadnjič mi je starejša gospa dejala: »Mar nas je Bog dejansko zapustil, da se zdaj vse to dogaja?« Kateregakoli Boga je že imela v mislih, prepričana sem, da nas ni zapustil, da smo pa mi zapustili samega sebe in s tem njega, že zdavnaj.

In zdaj bo treba poiskati pot nazaj k sebi, k temu, kar v svojem bistvu smo. Ob tem nas ne bo vodil nihče, ne politiki ne duhovniki ne duhovni očiščevalci in razni guruji, ampak mi sami. Mi smo tisti, ki se bomo morali odločiti, kako bomo nadaljevali svojo pot. Strašljiva misel, kajne, ko pa se je toliko laže zanašati na druge (ker konec koncev bodo potem drugi krivi za to, po kateri poti bomo krenili)? Pa vendar, če pogledamo globlje, ni toliko strašljiva. Odgovoriti si moramo samo na vprašanje: bom postal človek človeku ali ne? Bom postal boljši človek? Bom začel raziskovati tudi svoje temne plati in jih sprejemati ali bom raje ostajal na površini lepe zunanjosti in na njej sprejemal vse, kar trenutni vetrček prinese? Bom vztrajal pri tem, kar sem, kar čutim, da je prav zame in za druge, ali bom podlegel drugim? Bom vstal pokončno ali bom vpil, kako se mi dogajajo krivice, in ostajal na istem mestu?

Ja, krivice se nam dogajajo, vsem nam, velika krivica se je zgodila vsem nam s tem virusom, veliko krivic se bo posledično zgodilo marsikomu med nami, a ponovno – na nas je, kaj bomo z njo naredili. Ni ravno idealen čas za brskanje po sebi, je pa optimalen čas, da vidimo, kje smo šibki in kje smo močni, in da se začnemo pripravljati na obdobje »potem«. Kaj bom naredil zase, da bom začel živeti polnejše in bolj izpopolnjujoče življenje? Kaj bom naredil za to, da bom izboljšal svoje odnose? Kaj bom naredil za to, da si bom dovolil ponovno začutiti ljubezen do sebe, drugih, narave, in – če hočete – Boga?

Odločitve niso lahke, nikoli, a dana nam je svobodna volja zanje. Torej bom še enkrat vprašala vse nas, ker tudi jaz nisem izjema, seveda: bomo šli po poti teme ali se bomo potrudili in trudili sleči njen črni plašč in se podali na pot svetlobe in milosti?