Ne boj, mesarsko klanje!

Težko najdem besede te dni, ker se počutim, kot da živim v črno-belem svetu oziroma dobim včasih občutek, kot da iz vzporednega sveta opazujem dnevno dogajanje. Ker sem bila vzgojena v precej črno-belem duhu, ki se me je oklepal (ali pa jaz njega?) dolgo v odraslost, se temu poskušam izogibati, kolikor se da.

Pred leti mi je moja sestra ob kresanju mnenj nastavila čudovito ogledalo; ni bilo prijetno gledati same sebe v njem, a govorilo je: zate je vse samo tako ali tako. Vmesne poti ne poznaš. Mi pa nismo taki. Mi iščemo pa vmesne poti. Še danes se spomnim tega trenutka, kot bi bil včeraj, pa je vmes minilo že kar nekaj let in šlo mimo že veliko takih ali drugačnih dni. Trd opomin je bil in trdo sem delala za to, da ne pristajam več na kakršnokoli pavšalno delitev na črno in belo, zato se te dneve počutim precej osamljeno. Da sem preveč občutljiva, slišim, ko omenim, da me fizično bolijo zapisi sovraštva, da me v dno duše zaboli, ko nekdo omeni, da ta situacija pa res sploh ni resna, češ da je nevarna samo za starejše in da umirajo samo starejši. A bejž? Če malo pogledamo izza svojih plank črno-bele prepričanosti, hitro vidimo, da to ne drži. Ampak je lažje, a ne, reči, da umirajo samo starejši, kot pa priznati, da nas je strah, tudi mlajše? Da pravzaprav ne vemo, kaj se s tem presnetim virusom dogaja in da se ga bojimo. In da se bojimo prihodnosti.

In ko že ne vemo več, s čim bi še zakrili svojo nemoč, začenjamo s takimi in drugačnimi teorijami zarote, ki pripeljejo do absurda in absurdnega rezultata: če nisi z nami, si proti nam. Kaj glas razuma, kaj pogledati malo ven iz svoje prepričanosti, kaj pogledati malo v levo in desno, ko pa vemo, da je belo belo in črno črno. In jaz imam prav, seveda. Hm, kaj pa če nimam? Bog ne daj napisati karkoli takega, ker potem si že bel ali črn izdajalec – pa to je še mila beseda. Pa saj te teorije zarote so pravzaprav izvrstne, kajne? Zakaj? Ker nam ni treba priznati, da nas je strah, ker je lažje izumljati tak ali drugačen zarotniški načrt, ki so ga spisali že skorajda vesoljci.

In nisem vedela, da je med nami toliko strokovnjakov, ki se spoznamo kar na vse! Kaj zdravniki, kaj specialisti, če pa JAZ vem, da to ni nič drugega kot gripa. Kaj ukrepi vlade, pojma nimajo, kaj delajo, jaz pa že vem. Vsi so neumni, vsi so butasti, JAZ vem, kaj je dobro zame. Aja, pa ne samo zame, kar za ves narod. In če ne misliš tako, potem si zagotovo … /vstavi poljubno/. Kam pa spada nekdo, ki recimo se z nečim strinja, pri drugem je negotov, ki morda malce pomisli in razmisli, kaj je dobro zanj in za drugega, sploh če to ne spada v samo črno ali samo belo? Hja, takih pa očitno v tem času ne sme biti, ko pa je tako moderno biti črn ali bel. Pa se vprašam, je tudi strah črn ali bel? Ali je nekaj, kar nas te dni združuje, samo bog ne daj si ga priznati?  

In po drugi plati: kako zelo dobrodošel je ta virus, kajne? Kar naenkrat bomo postali oh in sploh dobri ljudje. In zato je pravzaprav dober. Ja, je opomin, konkreten, se strinjam, ampak govorjenje o tem, kako zelo je dobrodošel, kako zelo ga moramo sprejeti kot nekaj dobrega, nekaj, kar nas bo preobrazilo in vrnilo h koreninam našega bistva, se bojim, bodo ostale samo floskule, dokler ga s to dobrodošlostjo in oh in sploh dobrostjo – zanikamo. Kaj pa ko bi si priznali, da nas je strah. In s tem strahom kaj naredili, ne pa bežali v neke visokoleteče besede, ki se brez našega truda žal ne bodo pozlatile. Kot se ne opevanje narave, ki kako zelo da je uboga in se moramo vrniti k njej, po drugi strani pa puščamo ob svojih sprehodih toliko svinjarije, kot je v zadnjih letih na svojih dnevnih vandranjih še nisem opazila.

In za konec tega mojega črno-belega pisanja še tole: ne boj, mesarsko klanje, je Prešeren opisoval boj v svojem Krstu ob Savici. Se spomnite njegovih verzov? Če se jih ne, vam jih nekaj podajam tukaj:

Šest mescov moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata –
kako strašna slepota je človeka!

Bomo pristali tukaj ali morda res v boljšem in lepšem svetu, za katerega bomo vsi skupaj nekaj naredili, da bomo slišali samega sebe in drugega, zato da bomo rekli: skupaj ustvarjamo svet barvitosti, svet, kjer so dobrodošla različna mnenja, svet, v katerem sem jaz lahko jaz in ti lahko ti?