Kaj pa vi počnete v teh dneh?

Doma imam mačka, starega skoraj 12 let. Enih trikrat na dan se mu »odpelje« in nori kot zmešan po stanovanju. Gor, dol, levo, desno, mimo mene, čez mene, mimo pesjanke, pod njo, čez njo … Samo čakam še, kdaj bo začel peti Predinovo Bolj star, bolj nor. Nisem ga razumela. Do zdaj. Ko se tudi meni enih trikrat na dan »odpelje« in si dam muziko na ves glas in pojem in plešem in vriskam po stanovanju in s svojim norenjem najbrž spravljam ob živce uboge sosede. O tem, da se pogovarjam sama s sabo, raje sploh ne bom, da me obe ubogi živalci že prav čukasto gledata, ko si pripravim blazino (no, če si jo izborim, seveda) in telovadim ob treningih, ki nam jih pripravlja naša ljuba trenerka Sanja, bom raje tiho, da me imata že poln kufer, pa niti ne bom izgubljala besed. In se režim kot nora ob (črnem) humorju na spletu. In se režim ob pogovoru po telefonu. In si mislim, ajajaj, kaj šele bo, če je že zdaj tako hudo. 😊

In ni ravno neumestno vprašanje, kajne? Kaj šele bo? Sploh tisti, ki smo doma, bi si morali zastaviti to vprašanje. Kot je videti, se samoizolacije še lep čas ne bomo rešili. In kaj lahko naredimo, da ne zapademo v malodušje in stihijo? Zagotovo nam iz tega obdobja ne bo pomagalo priti nenehno spremljanje novic in medijev in facebooka in drugih družbenih omrežij, ker si samo polnimo glavo z vsemi mogočimi stvarmi, da so naši možgani že popolnoma zavozlani ali otrpli od množice informacij. Torej: poskusimo to zmanjšati na minimum; toliko da sledimo tistemu, kar je za nas pomembno. In če ste to počeli zadnja dva tedna, bi bilo dobro prenehati, ker možgani več kot toliko zares ne prenesejo, žal.

Ste v zadnjih dveh tednih morda poklicali svoje prijatelje – tiste, za katere si prej ni bilo moč vzeti časa? Ste? Poklicali po telefonu ali prek videoklica, ne s sporočilci? Ker to smo počeli prej, zdaj pa je dobro slišati »živo« besedo, sploh ko smo potrti in tesnobni, je dobro vzeti telefon v roke in poklicati zaupanja vredno osebo in z njo podeliti svoja občutja, že zato, da vidimo, da v tem nismo sami, da si delimo stiske in strahove in tesnobo ob zavedanju, da je tisto, kar nas čaka, ena sama negotovost, ki kar traja in traja.

Ste si morda, sploh tisti, ki niste v službah, ki ne delate od doma in nimate šoloobveznih otrok, naredili kak urnik, zato da malo spravite svoj dan v red? Ne govorim o rigidnosti, ki se je je treba nujno držati, ampak o tem, da si razporedimo čas, da nam ne uhaja skozi prste in da zaposlimo svoje možgane, da nehajo uhajati v meglo in prebiranje vsega negativnega, kar lahko najdemo povsod v teh dneh.

Ste si zadali fizično aktivnost ali samo kuhate in pečete? Telo je naše svetišče in bolj kot kdaj prej si je treba vzeti čas zanj, zato da bomo preživeli fizično in psihično. Torej ne bo škodilo malo telovaditi doma, hkrati pa nahraniti tudi svojo dušo s knjigami, filmi, poezijo, risanjem, pisanjem …

In konec koncev: morda je pa zdaj čas za to, da spoznamo kakega novega prijatelja ali prijateljico? Najprej seveda virtualno – in kako zelo lepo se bo potem srečati tudi v realnem življenju, kajne?

Poskusimo vsi skupaj narediti nekaj za to, da se nam malodušje ne zaleze v vse naše pore kot tale puščavski prah, ki migota okoli nas.

Srečno in potrpežljivo v prihodnjih dneh. 😊