Recimo sovraštvu ne!

Od februarja naprej se sprašujem, kaj se bo zgodilo z nami, ko bo virus potrkal tudi na naša vrata, in se ves čas trudim verjeti, da bomo znali stopiti skupaj, ter ves čas nagovarjam k ohranjanju svoje sposobnosti biti človek človeku.

No, pa me je te dni ujela realnost. Začetno petje in ploskanje z balkonov in pisanje o tem, kako moramo držati skupaj in biti pozitivni in pripravljeni drugim na pomoč in oh in sploh, se je v ubogih nekaj dneh spremenilo v žolčne razprtije, zmerljivke in nestrpnost, ki marsikdaj spominja že na pravo sovraštvo. Res je, tega mi ni treba brati, a ker me vendarle zanima mnenje ljudi, sem to še počela. Do včeraj, ko sem se odločila, da tega ne bom več delala, ker je, sploh v trenutni situaciji, zame najpomembneje, da obdržim svoje psihično in fizično zdravje. Prebiranje nestrpnih zapisov pa k temu ne pripomore niti malo.

Ljudje smo pač taki, da v strahu in stiski potrebujemo zunanje sovražnike. Iščemo, brskamo in se poglabljamo vanje, samo zato da se nam ne bi bilo treba soočiti s stanjem, v katerem smo mi sami. Jezimo se na druge, ker je to lažje, kot da se soočimo s svojo jezo. Zato iščemo napake zunaj sebe in čutimo olajšanje, ker naše pač niso več videti tako velike, norčujemo se iz drugih, kako panični da so, sami pa v sebi trepetamo od strahu … Iščemo in kopljemo po zunanjem svetu, namesto da bi iskali in kopali po svojem notranjem.

Ampak saj vendar imamo skupnega sovražnika, ali potrebujemo res nove in nove? Kaj res ne znamo drugače sprocesirati svojih občutij kot s kazanjem s prstom na vse in vsakogar? Se res ne zmoremo vsaj enkrat poenotiti in se mu upreti s skupnimi močmi?

Ja, v negotovosti smo, mi vsi. A se lahko s tem sprijaznimo? En teden! En sam samcat teden nam je do zdaj zapovedana samoizolacija! En samcat teden! Kaj bo, ko bosta to dva, ko bodo trije, ko bodo štirje? Ko ne bomo vedeli, koliko časa še? Kaj bo, ko bodo še zaostrili ukrepe? Italijani ne smejo več iz hiš, mi se pa zafrkavamo, tam jih nadzirajo karabinjerji, mi se pa še vedno zafrkavamo, množično umirajo, pa se še kar zafrkavamo … Do kdaj? Do kdaj bomo še tako nonšalantno govorili, da virus ni nevaren (ja, res je, zmedeni smo, tudi jaz, ko poslušamo take in drugačne novice in statistične izračune), da pobija samo starejše ljudi. In? Ne vem, ali drugi nimajo staršev in starih staršev? Jim je zanje vseeno? No, meni ni. Ni mi do tega, da bi moja mama umrla zaradi koronavirusa, ko pa lahko živi svoje življenje zdrava še nekaj let. Je vam?

In ja, strah me je zanjo. Skrbi me za sosedo, ki je kronična bolnica, strah me je za druge, ki so bolj dovzetni in ranljivi za bolezen, strah me je za moje bližnje. In ja, to priznam in mi na misel ne pride, da bi svoj strah, namesto da bi si ga dovolila začutiti, prežvečila in izpljunila v sovraštvu do drugega. Ker, saj veste, moja dejanja in besede so odraz mene, ne drugega. In vse, kar naredimo ali napišemo v tem napetem in negotovem času, lahko ima velike posledice. Se tega sploh zavedamo, ko pišemo?

Ena majhna stvar, ki se ji reče virus enormnih razsežnosti, nam je nastavila zrcalo. Dolgo časa nam bo ostalo na voljo, da se v njem pogledujemo in ogledujemo. Ne samo ti in ne samo jaz, ne samo on ali ona, ampak mi vsi.

Ne vem, kako ste vi, ampak jaz bi res rada, ko se vse to konča, s ponosom pogledala samo sebe v ogledalo. Pa vi?