Strah me je! Pa vas?

Vrag je te dni odnesel šalo. Končno smo spoznali, da moramo nehati skrivati glavo v pesek in se soočiti z realnostjo. Kakšna je danes, vemo, kakšna bo jutri, pa pač ne. In to nas plaši in skrbi. Preprostega recepta, kako se z vsem tem soočiti, ni.

Zanikanje zagotovo ne pomaga. Nonšalanca in arogantnost prav tako ne. Ne bom vam govorila, da je ta virus dober za nas, zato da se lahko poglobimo vase in ne vem še kaj tako globokega, ker preprosto ne verjamem, da je lahko nekaj, kar uničuje, v kakršnemkoli pogledu dobro za nekoga.

Je pa situacija (ne pa virus, ki, ja – tudi ubija), v kakršni smo, primerna za to, da jo izkoristimo zase. Za to, da vidimo, kje in kdo sploh smo. Prepričana sem, da bo iz nas potegnila najslabše in najboljše in nam dala priložnost marsikaj videti tudi v novi luči.

Ampak dokler nas je strah in dokler ta strah zanikamo, refleksija in poglabljanje vase nista mogoča. Ker nas tale strah hromi, ker ne dovoli razmišljanja, ga potisnemo nekam globoko in se delamo pogumne.

In kaj lahko naredimo, da nam bo laže? Govorimo. Govorimo s svojimi bližnjimi o svojih čustvih. Govorimo s partnerji, sestrami, brati, prijatelji, starši … Govorimo o svojem strahu, jezi, nemoči, tesnobi in o vsem, kar se v nas prebuja. Če nimamo primernega sogovornika? Pišimo, pustimo, naj se besede izlivajo in prelivajo. Dajmo čustvom besede, ker ko jih izgovorimo in poimenujemo, izgubijo svojo moč.

Vem, da nismo navajeni, ampak kdaj bo čas za to primernejši, kot je zdaj? In morda najdete skupno rešitev, morda najdete novo vez, morda se vam bodo odkrili popolnoma novi svetovi …

Ker je tukaj strah, kot sem že napisala, najmočnejši, začnimo z njim. In če je vas sram, bom začela jaz: ja, strah me je. Ne bojim se, da bom zbolela jaz, ker verjamem, da bom zadevo prebolela, bojim se, da bom okužila nekoga, ki je ranljivejši od mene. In kaj lahko za to naredim? Izogibam se ljudi. In posledica: hja, ni mi prav lahko, ampak imam telefon in facebook in še kaj in torej nisem odrezana od sveta.  

Naprej: strah me je, da mi vzamejo naravo, ki je moja zdravilka. In kaj lahko naredim? Tukaj pa prav nič. In pride občutek nemoči. In kaj lahko za to naredim? Težko karkoli drugega, kot da vedno znova opozarjam, da vsi delujmo proaktivno in preventivno.

Naprej: moj najhujši strah? Nečlovečnost. Sovraštvo. Nesolidarnost. Trdost. In kaj lahko naredim? To, da se temu ne dam in sledim svoji poti sočutja. In morda vanjo prepričam še koga.

Tako, to je en moj mali receptek, kako se spopadati s strahom. Dovolimo si ga začutiti, ga prečutiti, dihati z njim, ga ubesediti, da ne preide v hromljenje in še večjo tesnobo, pa bo zagotovo izgubil svojo moč. In seveda tako z vsemi občutji in čustvi, ki nas prevevajo.

Pa še to: če ste ali boste v stiski, so na tej strani vsi moji kontakti. Lahko mi pišete, lahko me pokličete, pa bomo skupaj poimenovali najhujše strahove in tesnobo in z njimi tudi skupaj zdržali. Pa srečno vsem. 😊