Človek, kje si?

Najbrž ste tudi vi že presneto utrujeni od poslušanja o novem virusu, ki je prejšnji teden prišel tudi med nas. Naposlušali smo se o vseh mogočih in nemogočih scenarijih, o tem, da naj ne zganjamo panike, hkrati pa smo preslabo obveščeni, da je ne bi ustvarjali, vrstijo se teorije zarot, ki potujejo z enega konca sveta na drugega, mediji tekmujejo med seboj, kdo bo prvi in bolj kričeče objavil novo število okuženih, mi, »navadni smrtniki« pa hlastamo in prebiramo in se nekako poskušamo znajti v vsej tej godlji.

Nemalokrat se v teh dnevih spomnim na leto ’91 in sveže odrasle najstnice, ki je komaj dopolnila 18 let in s tem dobila pravico voliti. Prve moje volitve so bile volitve za samostojno državo! Spomnim se solz v očeh očeta, ko je oddal svoj listič, spomnim se nasmeha radosti moje mame, spomnim se upanja na obrazih vseh, ki so nas obkrožali, in spomnim se še nečesa – enotnosti. Držanja skupaj. Enakosti, ki nas je prevevala. Ne vem, če sem še kdaj potem imela tak občutek, da smo ljudje zares povezani, globoko, da smo drug z drugim, da smo pravzaprav eno.

Skoti leta se je to nekako izgubilo v vseh zgodah in nezgodah, a v meni upanje še vedno tli. Da bomo enkrat ponovno živeli, kot da dihamo en zrak, ne pa, kot da se napajamo vsak iz svojega vira.

In zakaj to pišem v tem času? Ker se mi zdi, da tale novi virus razgalja našo družbo do obisti, da se že in se še bo pokazalo, kdo mi sploh smo in kakšni smo, koliko smo ljudje, koliko smo človek človeku, koliko smo enotni, združeni, koliko smo sposobni pomagati drugim, koliko sočutja in empatije premoremo …

V strahu, ki je logična posledica nečesa, česar ne poznamo, kar nas dela negotove, se vsakdo odziva po svoje, eni s paniko, drugi s cinizmom, eni s smehom, drugi s skrbjo za prihodnost, tretji se za grožnje ne zmenijo, četrti obtožujejo vsevprek, peti spet drugače. Vse to je pač odziv na strah pred neznanim, pred negotovostjo, kar se mi zdi popolnoma naravno in normalno, a z enim pridržkom – da pri tem ne pozabimo na sočloveka.

Že tako in tako smo bolj odtujeni, kot smo bili kadarkoli, zdaj pa je med nas prišla nova grožnja, ki bo razkrila našo nrav. Lahko morda v teh trenutkih damo sami sebe in svoje egoistične potrebe na stran, s tem da poskrbimo prav zase? Lahko tako poskrbimo zase, da pri tem ne ogrožamo drugih? Lahko rečemo, četudi imam neki dogodek že plačan, raje v množico ne bom šel, ker ne vem, ali sem morda že okužen, in bom s tem poskrbel za drugega? Se lahko nečemu odpovem v dobrobit drugega? Lahko morda pogledam izza sebe in vidim, kaj pa lahko jaz prispevam k temu, da smo morda vsi bolje zaščiteni? Lahko morda počakam in ne drvim kot nor po trgovinah? Lahko enkrat nakupim več in potem ves teden ne grem v trgovino? Ali moram iti vsak dan? Lahko upoštevam navodila o preventivi ali bom zamahnil z roko, češ, delajo paniko? Mene pa že ne bodo omejevali! Mene pa že ne! Ker sem jaz pomemben, za druge me pa ne briga.

Hja, ni lahko, tudi meni ne, ker se nadvse rada objemam z ljudmi, ki so mi blizu, ker je zame rokovanje ena izmed osnovnih stvari ob pozdravu človeka, ker je zame osebni stik nadvse pomemben. Pa vendar! Ja, ne bom se objemala, ne bom se rokovala, ne bom hodila v množice, poskrbela bom – kot do zdaj, seveda – za umivanje rok, za razdaljo od ljudi, čeprav mi je ob tem popolnoma neprijetno in se počutim precej osamljeno. A ker vem, da to lahko pomaga, bom napotke sprejela. Ker vsaj to pa lahko naredim, zase in za sočloveka, če že česa drugega ne morem. Pa vi?