Odraslost ali otroško cepetanje?

Veliko sem zunaj te dneve, s štirinožko se sprehajava po osamljenih poteh, ki sva jih prehodili že neštetokrat. In še velikokrat jih bova. Vmes tu pa tam srečam koga bolj in koga manj poznanega; večina pogovorov se vrti o virusu, o tem, kako zelo prikrajšani da smo, kako imamo že vsi vsega »poln kufer« in kako je itak vse brez zveze.

Priznam, tudi meni že počasi preseda vse skupaj, pa vendar se mi zdi skorajda bogokletno govoriti o prikrajšanosti glede na to, da se vendar lahko gibljemo v naravi, da vendar nismo zaprti v svojih stanovanjih, tako kot so mnogi ljudje v drugih državah. Ampak mi smo najbolj ubogi. Mi smo najbolj prikrajšani. Mi! Sploh nas ne zanima, kaj se dogaja okoli nas, pomembni smo zgolj in samo mi. Ne govorim o tem, da je tole stanje lahko in da ga bomo z lahkoto premagali, še več, verjamem, da v nas vzbuja ogromno nelagodja in negativnih občutkov, ker je situacija popolnoma nenormalna – vsaj za nas, ki so nam bile nekatere stvari do marca samoumevne in normalne, ampak a znamo pogledati malo širše?

Pritožujemo se, da ne moremo v drugo občino, da ne moremo k frizerju in pedikerju in igrati nogometa pa košarke pa ne vem, česa vsega še, a tega, da smo lahko več s svojimi družinami (vsaj tisti, ki nam je bila onemogočena možnost dela), da lahko gremo z njimi na sprehod, da lahko gremo v naravo, tega pa ne vidimo. Ker je NAM bilo nekaj vzeto. Nam!

Mi ne moremo v drugo občino – otroci, za katere je bila šola varen prostor, ne morejo v šolo. Nekateri so tam imeli edini topli obrok. Nasilje v družinah se povečuje; ženske in otroci se pred njim nimajo kam umakniti. Mi pa ne moremo v drugo občino! Nekateri ne vedo, ali bodo v tem obdobju in času po njem imeli kaj dati v usta, mi pa ne moremo v drugo občino! Mi!

Pa spet – ne govorim o tem, da je življenje zdaj lahko, ker ni, in ne govorim o tem, da bi bila vesela, če bi to stanje trajalo še dolgo, ker nisem niti zdaj, pa vendar! Lahko gremo iz tega »mi« in »nam« v tisto, kar je dobro za vse nas? Lahko malo pogledamo izza svojih plašnic in malo dlje od svojega nosa? Saj menda smo ja odrasli ljudje? Ali smo morda cepetajoč otrok v peskovniku, ki mu je nekdo ukradel lopatko, zdaj pa se užaljeno odločimo, da se ne bomo več igrali z njim, ker nam je nekaj vzel?

Smo sposobni odraslega razmišljanja? Smo spodobni sočutja, ljubezni do drugega? Smo kot družba toliko zreli, da se nečesa držimo? Ali bomo še naprej stokali za vsako malenkost?

Ne bom modrovala o tem, ali ukrepi so pravilni ali niso, ker nisem strokovnjak na tem področju, a ukrepi pač so. Za vse nas. In vpeljani za splošno dobro. Za nekoga drugega – in za nas. A očitno je tako, da dokler nas nekaj ne vseka po glavi, smo pomembni zgolj in izključno mi sami. Ne vem, kako razmišljate vi, jaz si želim, da bi se zbudila v nov dan, dan spoznanja, da je lahko nekaj, kar na prvi pogled ni dobro zame, ampak za nekoga drugega, dobro za slehernika med nami. Bomo torej zavzeli odraslo držo ali bomo cepetali vsak v svojem peskovniku še naprej in šteli, v katerem je več zrnc peska?