031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 26. 4. 2020

Draga naša mati Zemlja

Minuli teden smo imeli pomemben opomnik, svetovni dan Zemlje. Veliko objav je bilo na to temo, veliko zahval materi Zemlji, ki nas prenaša že toliko let, in opozoril, kako da jo moramo bolj ceniti in varovati. Zamislila sem se nad tem in ponovno, seveda, prišla do vprašanja iskrenosti pri vsakem izmed nas, koliko resnično razmišljamo in predvsem živimo v skladu s temi slavospevi, koliko pa je tu narejenega samo zato, ker se spodobi. Ker je pač primerno, da to objavimo, ker je to »in«, v resnici pa …

V resnici pa dnevno opazujem kupe in kupčke takih in drugačnih človeških ostankov na poteh, po katerih zadnje desetletje hodiva z mojo štirinožko. In nikoli do zdaj, ko tako zelo poudarjamo, kako moramo bolje skrbeti za naravo, ker nam je pokazala zobe in nam nastavila ogledalo, in kako zelo ji moramo biti hvaležni, da lahko obstajamo, živimo v njej, na tej naši ljubi zemlji, nisem opazila toliko smeti vsepovsod, kot jih opažam zdaj. Saj, kajne, imamo pravico hoditi okoli! Saj vendar poudarjajo, kako zdravilna je narava. Absolutno. Ampak – ali ji lahko izkažemo malo spoštovanja v zameno za to, kar nam nudi? 

Lahko ob tem, da se je naša pravica gibati, spoštujemo trud drugih? Trud kmeta, ki vzdržuje svoje travnike? Prelepi so, travniki sedaj, tista posebna spomladanska zelena barva jih krasi, ko lahko človek samo stoji in jih nemo občuduje; le zakaj je treba to uničevati? Mar moramo res nujno čezenj? Mar moramo res ignorirati vsa prizadevanja ljudi, ki se trudijo na svoji zemlji? Ne, naša pravica je, da se gibljemo – in gremo, peš ali s kolesom, čez prelepe travnike. In če je šel nekdo pred mano, lahko grem tudi jaz, kajne? 

Žalostna sem, vedno znova, ko vse to opazujem. In razmišljam, kaj vse se nam bo še moralo zgoditi, da se bomo začeli bolj spoštljivo obnašati – do narave in do drugega. In če se vse začne pri nas samih – in verjamem, da se – mar to pomeni, da tako zelo malo spoštujemo sami sebe? Ker če bi se poglobili vase, se začeli ceniti, začeli spoštovati to, kar počnemo mi sami in v čemer se trudimo mi sami, bi zagotovo začeli ceniti in spoštovati tudi naravo, ki se trudi zadihati s polnimi pljuči, pa ji tega ne dopustimo, in tudi druge ljudi, ki se vsak tako in drugače trudi za svoj obstanek. 

In ja, vem, dolgočasna sem, ampak vedno znova: nihče drug nam ne bo dal tega, nobene enormne kazni nas ne bodo pripeljale do tega kot mi sami. Nisem svetnica, bog ne daj, da bi zdaj pridigala s piedestala in žugala drugim, ker imam tudi jaz še marsikaj pospraviti pred svojim pragom, pa vendar: naj nam bodo vsem te besede opomnik, da samo če mi sami nekaj damo, lahko nekaj pričakujemo v zameno. Od matere Zemlje in od drugih ljudi. Trud je tisti, ki šteje, od vseh nas, ne taki in drugačni slavospevi. 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Draga naša mati Zemlja
Ocenite to stran.