Dan duševnega zdravja. Kaj pa zdaj?

Minuli teden je bil dan duševnega zdravja. Povsod smo lahko brali, poslušali in gledali novice o tem, kako je duševno zdravje pomembno in kako ga ne bi smeli zanemarjati; o tem, da ni sramotno poiskati pomoči; o tem, da ni sramota, če se znajdeš v tem položaju, in še in še … In krog se bo obrnil in čez eno leto bomo lahko ponovno brali, poslušali in gledali novice o tem.

Seveda je prav, da se vsaj enkrat na leto govori in piše o tem, a ta en dan še ne bo prinesel tega, da bomo brez tabujev, stigme in sramu govorili o tem, da ima nekdo depresijo, drugi panične napade, tretji je zasvojen, četrti ima bipolarno motno, peti … Pa ti povej, ko si tako pametna, kaj bi pripomoglo k temu, bo najbrž rekel kdo izmed vas ob teh vrsticah. Iskreno? Ne vem. Oziroma bi bil moj odgovor tak, kot je vedno, začnimo pri sebi.

Kajti kaj pomaga, če nam govorijo o ljudeh, ki se borijo s psihičnimi boleznimi, če se obrnemo stran od njih, ko najbolj potrebujejo našo pomoč? Kaj pomaga, če nekomu, ki zboli za depresijo, predlagamo, naj se že spravi iz postelje v naravo, ker da narava zdravi, on pa ni sposoben pomisliti na to, da bi vstal iz postelje, kaj šele da bi šel na sprehod? Kaj pomaga, če nekomu, ki doživlja panične napade, govorimo, da ni ničesar, česar bi se moral bati, njemu se pa zdi, da bo vsak hip umrl? Kaj pomaga, če nekomu, ki je zasvojen, preprosto rečemo, naj neha piti, ne briga pa nas, kaj se dejansko dogaja v njegovi notranjosti? Kaj pomaga, če nekomu, ki se utaplja v žalosti in iz nje ne vidi izhoda, rečemo, naj se začne veseliti majhnih stvari, ker te osrečujejo?

Ja, vem, nemočni smo ob pogledu na te ljudi in njihovo nemoč in iz te svoje nemoči bleknemo in naredimo prvo stvar, ki nam pade na pamet, ne pomislimo pa, da s temi svojimi besedami izničimo vse, kar oni doživljajo in čutijo, vse, kar se jim zdi, da v tem trenutku so. Seveda lahko preberemo in vemo tisoč in eno stvar, a če ne premoremo empatije in sočutja, je to kot pljunek v morje.

Pa če pogledamo na drugo plat – bomo človeku, ki se je pravkar fizično poškodoval in joče od bolečine, svetovali, naj gre na sprehod v naravo, ki da zdravi? Bomo človeku, ki si je zlomil nogo, svetovali, naj gre teč, ker fizična aktivnost zdravi? Ne, a ne? Počakali bomo, da se postavi na noge in potem – morda celo skupaj z njim – odšli najprej na kratek sprehod, ga podaljšali, šele ko bo začutil, da lahko, pa tekli z njim. Pa če bi po tej analogiji sodelovali tudi z ljudmi, katerih poškodbe se navzven ne vidijo? Ki skorajda ne morejo dihati, kaj šele živeti, ki včasih sploh ne vidijo več smisla v življenju? Jim stali ob strani, jim pomagali zbrati pogum za obisk psihiatra ali terapevta? Vztrajali ob njih, tudi ko sami ne bodo več želeli vztrajati sami s sabo?

Ob tem seveda ne govorim o pomilovanju teh ljudi, govorim o znanju, o razumevanju in posledično o sočutju.

A kako biti sočuten z nekom, ki ni popoln, ko pa nas družba sili v popolnost? Kako po drugi strani priznati, da nisi tak kot drugi, če pa izstopati ne smeš? Kako priznati, da trpiš, ko pa te iz dneva v dan z vseh strani bombardirajo s tem, da je življenje oh in sploh čudovito in da moraš biti tudi ti oh in sploh čudovit?

Dokler pristajamo na družbo, ujeto za ekrani in pametnimi telefoni, družbo, ki slavi popolnost, družbo, ki nam narekuje, kako živeti všečno življenje namesto pristnega, bomo težko razvili empatijo in sočutje, ker za to je pa treba iti malo dlje od telefonov in ekranov, ker za to je pa treba tudi malo pokukati vase in v lastno nepopolnost. Bomo začeli?