Krivda, pošast brez milosti

»Andreja, daj mi povej, kaj naj naredim s to svojo krivdo, ki me ves čas razžira; zdi se mi, da sem kriva za čisto vsako stvar, ki se zgodi. Da sem kriva za to, da je mož slabe volje, da sem kriva za to, da je sodelavka v službi naredila napako, da sem kriva za to, da … živim,« mi je zadnjič dejala prijateljica. »Ves čas samo gledam obraze okoli sebe in iščem dokaze, kje sem spet naredila napako. Včasih se mi zdi, da sploh ne zmorem več dihati, tako me vse tišči v prsih.«

Vsi poznamo občutke krivde. In je prav, da jih poznamo, ker nam dajejo možnost presoje, možnost, da naredimo stvari drugače, kot smo jih delali do zdaj, možnost, da se opravičimo za svoje napake in jih naslednjič ne ponovimo. Kot vsako čustvo je torej tudi krivda dobra, zato da se odločamo v skladu s svojimi vrednotami in normami ter seveda v skladu z okoljem, v katerem živimo.

Kaj pa zgoraj opisana krivda? Tista, ki nam ne pusti dihati, spati in, konec koncev, živeti svobodno, lahkotno in sproščeno? Tista, zaradi katere se počutimo krive in odgovorne do absurda? Ko razumsko vemo, da za določeno stvar nismo krivi, a nas vseeno razjeda do onemoglosti? Ko nam pravzaprav krivda onemogoča normalno življenje, ko se ves čas sprašujemo, kaj bi lahko naredili, ko smo preplavljeni s če-ji – če bi le tisto stvar naredili drugače (a se hkrati zavedamo, da ni bilo v naši moči karkoli spremeniti), ko se vrtimo ko vrtavke na mestu in ne moremo stopiti naprej? Kaj pa takrat?

Težko je uiti starim vzorcem, ki nas preplavljajo, pa vendar se da. Usesti se, zadihati in realno pogledati, kaj se je v resnici zgodilo. Je res bilo v moji moči narediti karkoli drugače, da bi lahko spremenila potek? In če se vsili misel, da to pravzaprav ni pomembno, ali je bilo v moji moči ali ne, ker bi vendarle pa morala vedeti, kako pomagati, da bi bilo bolje, sledi ponovno vprašanje: zakaj bi pa vendarle jaz morala vedeti? Če pa sploh nisem bila udeležena v tem? Od kod se prikrade misel, da bi kar morala vedeti?

Če pride partner slabe volje domov in se znese nad mano, pač nisem jaz kriva za to. Ali pač? Ali takoj začnem razmišljati, kaj sem naredila narobe? Še enkrat: od kod je ta misel, da sem jaz kriva in odgovorna za njegovo čustveno stanje? Kdo mi je to misel vsadil?

Ja, saj vem, najbrž me imate že dovolj s tem, ko venomer ponavljam, da je treba naša današnja občutja iskati v preteklosti, ampak žal, tako pač je. In tam se začne prevpraševanje, od kod prihajajo ti občutki krivde, ki ne pustijo dihati.

Smo odraščali v družini, kjer je bilo med staršema nasilje in se počutili zanj krive? Smo vstopali v njun prepir, zato da bi s tem končno nehala? Je bil kdo od naših staršev zasvojen in je bilo treba poskrbeti zanj, ko ni mogel vstati in delati? Smo odraščali v družini, kjer so nas krivili za vse, kjer smo bili žrtveno jagnje za vse, predvsem slabo? Smo celo slišali kdaj: če tebe ne bi bilo, bi bilo vse drugače, zakaj sem te sploh rodila? Smo slišali, da če ne bomo pridni, bosta oče in mama žalostna? Smo poslušali, kako bi bilo vse bolje, če le mi ne bi bili takšni, kot smo?

Množica stvari nas lahko pripelje do teh pošastnih občutkov krivde in sramu, od nas pa je ta trenutek odvisno, kaj bomo z njimi storili. Če smo ugotovili njun izvor, lahko počasi začenjamo govoriti tem glasovom, da to nismo mi, da so to besede, ki so nam jih govorili drugi, da so nam drugi nadeli obličje, prekrito s krivdo, in da ni več naša naloga jo nositi s sabo. Taka strupena krivda ne izgine čez noč, potrebno je dnevno zavedanje in ozaveščanje samega sebe, potreben je dnevni boj proti tem mislim, zato da dobimo drugačne izkušnje, zato da si bodo naši možgani zapomnili, da krivda nismo mi, da bodo začeli počasi prepoznavati, da se da živeti tudi brez te pošasti v nas, da je lahko življenje brez teh misli svobodnejše in polno milosti.