Ob dnevu mrtvih o mrtvih

Nočem se pogovarjati o smrti, ker me je preveč strah, nočem pomisliti nanjo, ker bo še tako prehitro prišla, in nočem misliti nanjo, ker je preveč kruta, ker samo jemlje, daje pa ne ničesar v zameno. To je samo nekaj misli, ki jih včasih slišim ob omembi smrti. Naj bom tiho, naj o njej ne govorim, ker kot da jo bom priklicala, če jo omenim.

Minevanje vsega živega v naravi nas opozarja nanjo, a mi se delamo, kot da tega ni. Res je, da je misel na smrt, na končnost, na to, da se zaveš, da te enkrat ne bo, strašljiva, za marsikoga celo grozljiva, in si zato postavljamo take in drugačne spomenike že za živega, da ja nekoč ne bodo pozabili na nas. In o tem minevanju ne govorimo, kot da nas bo obšlo, če ne bomo govorili o tem. Res pa je tudi, da obstaja, pa naj si ga še tako zelo želimo izbrisati iz naših misli, naj si še tako podaljšujemo življenje, naj s takimi ali drugačnimi postopki še tako skrbimo za to, da bomo ostajali mlajši in mladi, in naj še tako skrbijo za to, da ga ne vidimo, in nas zibljejo v lažno upanje o neminljivosti.

Kolikor daleč mi seže spomin, je bila smrt vedno del naših življenj. V mojih otroških letih so mrliče imeli doma. In to po tri dni. Na parah, smo rekli. In mi smo hodili ponoči bedet in so si starejši pripovedovali zgodbe o umrlem, se jokali ob spominih in se smejali. In molilo se je in pelo. In jedlo in pilo. In smo tako pokojnika pospremili iz hiše življenja v neko drugo življenje. Hodili smo v procesiji za krsto in se tako še zadnjič poslovili od njega. V mojih otroških očeh veličastno, pa se mi še danes dozdeva, da je bilo prav tako, ker je bilo veličastno tudi življenje, ki ga je umrli živel, pa četudi je bilo najbolj skromno, kot si ga lahko zamisliš. Ker je treba življenje slaviti tudi ob njegovi smrti.

Kaj počnemo pa danes? Smrti – kot da ni. Vse smo naredili za to, da smo jo umaknili izpred oči živečih. Nekdo umre in hitro ga zažgimo, da ga ne bo treba gledati, mrliča, hitro, preden ga vidimo vsega iztrošenega v posmrtni maski, hitro, preden se nas resnica dotakne. In čim prej ga pokopljimo, čim prej odžalujmo, in, hura, naprej, v neskončno življenje.

Zminimalizirali smo vse, kar je naravnega. Po eni strani jo vendar tako opevamo, tole naravo in naravno in kako se je treba vračati k njej, a po drugi strani bežimo pred vsem, kar predstavlja, pred vsem, kar je, vključno z nami samimi. In tako ne znamo več storiti nekaj tako naravnega, kot je objeti človeka, ko umre nekdo od njegovih najbližjih, ne znamo več govoriti z njim, ko mu je hudo. Še več, zahtevamo, naj vendar že odžaluje, ker je že čas, naj pozabi in gre naprej! Ne zmoremo sesti z njim in govoriti o pokojnem, kot da se bojimo, da se bomo okužili s smrtjo. Ne zmoremo prenesti njegove žalosti, ki pa je vendar tako zelo naravna in tako zelo potrebna. Ne, naj neha jokati, ker je že čas, da izpusti in gre. Zamoti se z nečim, pravimo, kot da je izguba nekaj, kar se da odpraviti kar tako, z zamahom roke.  

Imela sem starejšega brata, ki je umrl kot dojenček. Poleg starih staršev smo šli tudi k njemu na obisk na pokopališče. »Andreja, naberi še tiste bele rožice za vazo za D.,« je običajno rekla moja mama. In obvezno je bila poleg rdeče svečke še bela zanj. Zanj, ki je šel med angelčke, smo slišali. Vedno je bil del nas, velikokrat smo govorili, kaj vse bi postal, če bi živel z nami, in je bil tudi po smrti del naših življenj. In sem hvaležna staršema za to izkušnjo, za to, da se zavedam, da je smrt del mene, del narave, ki me obkroža. Ne, seveda zaradi tega ni izguba, ko pride, nič manjša in nič manj ne boli, a lahko jo sprejmem, o njej govorim, lahko si dovolim, da me zlomi, znova in znova, dokler ni bolečina manjša, dokler se ob bolečini počasi ne pojavi tudi nasmeh ob spominu.

In če ne govorimo o njej, če si je ne dovolimo začutiti, ni zato nič manj resnična, ne glede na to, kaj vse počnemo, da bi se ji izognili. Je tam in čaka. Od nas pa je odvisno, kako jo bomo pričakali mi sami. V zanikanju ali v zavedanju?