Dušeča preteklost

Kako zelo težko se je včasih spoprijeti s svojo preteklostjo! Težko je sprejeti stvari, ki smo jih naredili, ki se jih sramujemo, zaradi katerih se krivimo … Tako zelo težko, da včasih samo obstanemo v krivdi in v sedanjosti ne moremo naprej. Kot da moramo sleherni trenutek svoje preteklosti premlevati, vrteti spomine naprej in nazaj, vmes ob posebno bolečem trenutku pritisniti na pavzo, da sploh lahko zadihamo, in premlevamo tisti trenutek spet in spet. Kot da bomo nekako čudežno popravili stvari, spremenili preteklost, nenehno ponavljajoč, kaj pa, če bi …, kaj pa, če ne bi …

»Včasih sem tako zelo žalostna, ko pomislim, kaj vse sem zamudila v življenju. Ko opazujem svoje vrstnice, ki imajo družine, odraščajoče otroke, se dostikrat v žalosti obrnem stran, ker jaz pa tega nimam. In potem se začnem obtoževati in kriviti za vse svoje napake, za vse napačne odločitve, ki sem jih sprejela v življenju in ki so me pripeljale do točke, kjer sem danes. Saj načeloma sem zadovoljna s svojim življenjem, večinoma srečna, niti ne govorim o tem, da bi morala imeti družino, imam dobrega partnerja, a vsake toliko me popade prava žalost ob misli, kaj vse sem zamudila, za kaj vse sem se prikrajšala v preteklosti … In potem se nekaj časa prav vrtim v krivdi in žalosti in obtoževanju same sebe, se zapiram vase in nikomur ne povem, kaj čutim, ker se bojim, da bom dobila nazaj kakšno tako: ‘Saj smo ti govorili vse to, pa nas nisi poslušala. Zakaj pa si takrat naredila to in to …’ In sem tiho, kaj pa naj … In v tistih trenutkih se mi zdi, da sem samo opazovalka življenja, ne pa njegova prava udeleženka …«

Tako se mi je zadnjič zaupala znanka med naključnim srečanjem in povabilu na kavo na hitro. Toliko žalosti je bilo slišati v njenih besedah, da sem samo obmolknila in pustila, da so tekle solze … Marsikdo bi rekel, da ji v življenju prav nič ne manjka, in tudi sama bi se večinoma strinjala z njim, a v tem trenutku je bila samo ženska, polna žalosti in obžalovanja.

Najverjetneje se vsak izmed nas vsaj tu pa tam znajde v položaju te gospe, ko obžaluje stvari, ki jih ni naredil, in stvari, ki jih je naredil, obžaluje, da je zaupal napačnim ljudem in obrnil hrbet tistim, ki bi mu stali ob strani, ki bi sanjali njegove sanje z njim. In takrat je hudo in nobeno prigovarjanje, kaj vse pa zdaj imamo, tisti hip po navadi ne pomaga.

Kaj pa pomaga? To, da si pustimo začutiti izgube, ki smo jih doživeli, to, da si jih dovolimo izjokati in odžalovati. Ker so se zgodile in ker nam je zaradi tega hudo. Ker so morda res pripeljale naše življenje čisto drugam, kot smo si zamislili, in je lahko to res krivično do naših (mladostnih) sanj in želja. Ker je bilo res krivično, da smo verjeli nekomu, ki je nekaj obljubljal, a obljube ni izpolnil, mi pa smo čakali leta in leta, dokler nismo sprevideli, da čakamo zaman, leta so pa minevala. Ker je bilo res krivično vse, kar smo izgubili. Vse sanje, želje in hrepenenja, vse ideje, zamisli in cilji … In pride žalost in obup in pomilovanje samega sebe in jeza nase, da smo to dovolili, in tisoč in en občutek, ki takrat preplavljajo telo. In dovolimo si vse to začutiti. Potopimo se v globine žalosti, pustimo solzam prosto pot, priznajmo si, da se zaradi te ali one izgube počutimo opeharjene, da smo morda zaradi tega kaj izgubili … Dovolimo si v polnosti začutiti vse te izgube, vse te krivice, ne zanikajmo jih in jih ne tlačimo, ker bodo prihajale nazaj vedno močnejše. Dovolimo si preprosto začutiti žalost. Biti v njej. Jo objeti. In jo potem – izpustiti. Ne govorim, da bo pretekla izguba v hipu zato kaj manj bolela, še vedno bo prisotna, bo del nas, a vendar vedno znova sprejeta kot del nas in vedno opomnik, da zdaj pa lahko ravnamo drugače. Ker zdaj znamo. Ker zdaj zmoremo. Ker morda res nimamo tistega, kar smo si z vsem srcem želeli in predstavljali, imamo pa to, kar imamo. In s tem lahko nekaj naredimo. Morda pomagamo drugim, da ne bodo šli po naši poti, morda lahko s svojo zgodbo stojimo ob strani tistim, ki doživljajo enako žalost.

Tukaj in zdaj smo. In zdaj, s tem, kar vemo in znamo, lahko dosegamo nove sanje, posežemo po novih ciljih. Danes in jutri. Z odžalovano preteklostjo v svojem objemu.