Ona je pa tako močna!

Se kdaj vprašamo, kaj se skriva za masko človeka, ki nam sedi nasproti? Se kdaj vprašamo, kaj vse skriva v sebi človek, za katerega se nam zdi, da lahko premika gore, da je neuničljiv? Se kdaj vprašamo, ali tudi on trpi, nosi svoje rane? Še več, smo sposobni takega človeka vprašati, kako je? In si v resnici želimo slišati njegov odgovor? Ali smo morda tako polni prepričanja o tem, da mi pa že vemo, da njemu res nič ne manjka, da mu niti ne damo priložnosti, da bi se nam zaupal?

»Najbolj na živce mi gre, ko mi ljudje govorijo, kako močna da sem, da meni pa tako ali tako vse uspe ali bo vse uspelo, kako dobra da sem, da vse zmorem narediti … Ampak veš, tudi jaz sem samo človek. Tudi mene kdaj zmanjka. A kot da me ne sme. Kot da mi na čelu piše ‘Nepremagljiva’. Kot da bom drugim nekaj vzela, če bom pokazala, da tudi jaz kdaj potrebujem pomoč, pogovor, da tudi mene kdaj kaj (za)boli, da tudi jaz kdaj v strahu zamrznem, da tudi zame ni vse samoumevno.«

»Moji ženi se zdi vse samoumevno. Da sem močan in vedno pozitiven in vedno rešujem take ali drugačne težave. Ja, saj vem, sem moški in od mene se pričakuje taka vloga, pa vendar … Včasih si tudi jaz zaželim samo zatisniti oči in počakati, da nekdo drug reši težavo. Tudi jaz, pa čeprav sem moški, si kdaj zaželim objem, nežnost in vprašanje, ali zmorem.«

Dve zgodbi, dva spola, a skupna rdeča nit: moram biti močan, ne smem popustiti, ne smem biti šibak, ne smem pokazati ranljivosti, ne smem iti iz vloge, ki so mi jo namenili in ki ji še vedno slepo sledim. Ker drugače jih bom razočaral, te druge, ki mislijo, da zmorem vse. Te, ki se ne zavedajo, da je moj nasmeh včasih samo posledica jeklene volje, da ne pokažem svojih solz, ki privrejo iz občutka popolne osamljenosti, popolne neslišanosti. Ker se bojim, kako me bodo gledali, če pokažem, da imam dovolj svoje maske neupogljivega človeka, ker se bojim, da v svoji ranljivosti ne bom sprejet, ljubljen, cenjen, da ne bom več pripadal. In igram svojo igro dalje, dokler se tako ali drugače ne zlomim. In potem me sprašujejo, kako da je možno, da se je to zgodilo. »No, tebi, ki si tako močan, pa tega res ne bi pripisal.« In sem ponovno zaznamovan. In globoko v sebi osramočen. Saj si tega res ne bi smel privoščiti! Kdo drug lahko, jaz pa ne! In dvignem glavo in grem naprej. V nove zmage. Dokler … dokler zmorem. Do naslednjič.

Od ranega otroštva nam nadevajo maske in vloge, kakšni moramo biti, da bomo ustrezali, kaj moramo narediti, da bomo pripadali, tako so nekateri med nami dobili vlogo močnega, vedno nasmejanega, neuničljivega, ki jo pridno igrajo naprej, ker so sveto prepričani, da so to resnično oni, da je to, kar so jim govorili in nalagali, sveta resnica, brez katere ne morejo več delovati in živeti. In res je, da je težko odvreči to masko – zaradi sebe in zaradi drugih, zaradi svojih pričakovanj in pričakovanj drugih.

A prav tako težko je to vlogo tudi nenehno igrati, sploh ko enkrat odkrijemo, da to, kar smo igrali, sploh nismo mi, a da brez te igre, vloge, sploh ne vemo, kdo dejansko smo in kako nas bodo drugi brez nje sprejeli. Žal je tako, da če ne odvržemo oklepa, takega in drugačnega, ljudje okoli nas ne morejo vedeti, kdo mi pod njim sploh smo. In kako potem pričakovati primeren odziv? Dostikrat slišim, če bi me poznal, poznala, bi vedel, vedela, kaj mora reči ali narediti. Ampak kako? Ko pa tej drugi osebi nikoli nismo dali prilike, da nas spozna v našem globokem bistvu. Ko pa nikoli nismo klonili. Ko pa nikoli nismo povedali, kaj čutimo, mislimo, si želimo, potrebujemo.

Odnos je vedno obojestranski in vedno je dajanje in prejemanje. Na nas je, da znamo prisluhniti in začutiti tudi tistega, ki je v naših očeh najmočnejši in nepremagljiv, jim dati prostor, da nam povejo, kaj si želijo, čutijo in potrebujejo. Na tistih, ki ste venomer močni, pa je, da se odprete, ste ranljivi in govorite o sebi in svojih čustvih, zato da bodo drugi videli pod vašo masko. In veste, kaj? Svet se zaradi tega ne bo podrl, pa četudi se vam prvi hip morda zdi tako. In namesto da bi postali šibkejši, boste pravzaprav postali močnejši – ob zavedanju, da vas drugi sliši, začuti in razume. Seveda ne govorim o tem, da hodite okoli in ponujate svoje srce na pladnju vsakomur, ki pride mimo, ampak o tem, da se pokažete svojim najbližjim, tistim, ki jim zaupate. Zaupanje si je navsezadnje tudi treba prislužiti, kajne? In spet – tako na eni kot na drugi strani.

In če pogledamo vase, tako globoko in iskreno: kje smo pa mi z vsem tem?