Praznina, ki jo polni alkohol

»Hej, a si za pir? Pridi, no, saj nimaš kaj boljšega početi na tak depresivni dan … Pridi,« sta me vabila znanca, ko sem na sprehodu s svojo štirinožko zavila mimo sosednjega bifeja. Če bi sledila želji moje pesjanke, bi se vsekakor za kako minutko ustavili, že zato da bi se ona naužila čohljanja, a so me zaustavili že precej alkoholno obarvana glasova in najverjetneje še od včerajšnjega dne kalne oči.

Precej pobito sva se odpravili naprej – ona, ker ni dobila svoje doze božanja, jaz, ker sem začela razmišljati, kako zelo žalostno je, da moraš praznino nedelje polniti z alkoholom, ko sva srečali gospo na majavih nogah, ki se je začela na ves glas sklanjati k pesjanki, želeč jo pobožati, ne glede na to, da sva se ji umikali obe …

Nedelje znajo vzbujati ogromno osamljenosti in praznine, vem, in ta osamljenost nemo kriči v nas, kriči do bolečine, ki jo je treba nekako omiliti. Zabrisati. Uničiti. Prikriti. In kaj jo najhitreje uniči? Alkohol. En kozarček in že si pomirjen. Blažen. Vesel. Evforičen. Močan. Nihče ti ne more nič. Kakšna osamljenost, lepo te prosim, ko sem pa vendar v družbi najboljšega prijatelja, v družbi tistega, ki mi pove, da sem močan, nepremagljiv, najpametnejši, najboljši, naj vse … Ljudje, ki me opozarjajo, da pijem preveč? Ah, kaj pa oni vedo! Samo zavistni so, ker si jaz upam sprostiti, oni pa ne, ker jaz lahko uživam življenje, oni pa ne, oni, ki morajo skrbeti za svoje otroke, može, žene, jaz sem pa prost kot ptiček na veji! Moji otroci, moja družina? Ah, jaz si pa že naredim tako, da mi ne težijo, če pa si upajo težiti, jim bom že povedal, povedala svoje, kaj si pa mislijo, da so! Težiti meni! Ko pa samo malce tu pa tam spijem … Veseli naj bodo, da imajo takega očeta, tako mamo, ki vse naredi za njih. Saj jim vendar prav nič ne manjka!

In potem pride dan, ki prinese zavedanje, da si prekoračil tisto nevidno črto, ob kateri si še lahko rekel, da piješ, ker si si zaželel enega kozarca, in šel na drugo stran, kjer piješ, ker je to postala potreba. Neznosna potreba, ki odžene vse druge želje in potrebe. Neznosno hlepenje, ki venomer tli v možganih in preži na priložnosti, na trenutke, ko boš lahko ponovno prišel do požirka, ki bo pogrel tvoje grlo in umiril tresoče se roke in še bolj tresočo se notranjost. Takrat ne gre več samo za polnjenje čustvene praznine, ampak za telesno in psihično lakoto, ki jo moraš nahraniti, ker se ti zdi, da boš drugače umrl. In zabriše misel, da pravzaprav s to hrano počasi hraniš smrt, ki se ti bolj in bolj približuje.

Krute besede? Verjamem, a nobena ni dovolj kruta, da bi zaustavila ta proces, ko ga enkrat začnemo. Nobena dovolj težka, da bi nas prepričala, da pitje, zato da polnimo svojo čustveno praznino, ni dobro. Da zatekanje k alkoholu, ko si najbolj osamljen in žalosten in smileč se samemu sebi, ne bo pomagalo, da bo naredilo sliko drugačno: bolj ko boš z alkoholom polnil svojo čustveno praznino, večja bo. Bolj ko boš želel z alkoholom zabrisati svojo bolečino, bolj bo krvavela. Bolj ko boš zalival svojo osamljenost z alkoholom, bolj neskončna se ti bo zdela.

Nihče ni začel piti, zato ker bi želel postati zasvojen, ampak zaradi nečesa, s čimer ni zdržal, s čimer se ni mogel soočiti in spopasti. In marsikdo, ki je okreval od alkohola, zavzdihne, ko bi za to le vedel prej! Ko bi le vedel, da si lahko pomagam drugače, ko bi le prej vedel, da z alkoholom ne bom rešil ničesar, ko bi le prej vedel, kako zelo močan sem tudi brez njega, nikoli ne bi zapravljal svojega življenja in življenja svojih dragih z opijanjem!

Zato bi rada rekla vsem, ki se sprašujete, ali morda pijete preveč, da se ne sprašujete več tega, ampak se začnete spraševati, zakaj potrebujete alkohol. S čim brez njega ne zdržite? Kaj vam nudi? Pomoč pri čem je? In morda boste sprevideli, da lahko vse to rešujete drugače, predvsem pa v odnosih z ljudmi, ne pa v odnosu z navideznim prijateljem alkoholom. Pa srečno!