Želim si zamenjati celo telo!

Ta teden sem en dan poslušala nacionalni radio in v okviru programa anketo med mimoidočimi, kakšne so bile novoletne zaobljube, ki so jih prejeli. Sogovorniki so pretežno odgovarjali v stilu zdrave prehrane, več gibanja, vsi pa so se navezovali na zunanjost. Najbolj me je presunil odgovor dekleta, da bi, zato da bi bila zadovoljna sama s sabo, želela spremeniti celotno telo. Pač vse, je rekla.

Pač vse! Zamenjajmo celotno telo in bomo srečni do konca svojih dni. Mar je res tako zelo pomembna naša zunanjost, da menimo, da bomo, če jo bomo izpilili do potankosti, srečni? Kje so odgovori, rad bi izboljšal samega sebe, rad bi se naučil postavljati meje, rad bi izboljšal svoje odnose, rad bi se bolje razumel s svojim partnerjem, rad bi začutil, da sem srečen v svojem telesu in vem, da moram za to najprej poskrbeti za svojo notranjost … Nič. Ničesar. Niti besedice o tem. Niti ne o tem, da bi radi izboljšali svoje znanje, prebrali kakšno knjigo več, si vzeli več časa za soljudi, morda za dobrodelnost, pomoč drugim … Ne. Zunanjost. Ko gledam slikice na instagramu, vidim, česa vsega si želim tudi jaz, nekako tako se je glasil še en odgovor.

Dejstvo je, da vsaj s kakšno stvarjo na svoji zunanjosti po navadi nismo zadovoljni, da je redek dan, ko smo res zadovoljni v svoji (zunanji) koži, da vedno najdemo kakšno malenkost, nad katero se (lahko) pritožujemo, ampak dejstvo je tudi, da nezadovoljstvo s temi malenkostmi doseže vrhunec, ko nas znotraj nekaj tišči, ko nas razjeda nemir, ko notranjost kliče po pozornosti, a jo preslišimo in se osredotočimo na zunanjost.

Šla si bom zgladit gube in bom srečna in zadovoljna. Shujšala bom in vse se bo čudežno spremenilo. Popraviti si bom dala nos in povečala ustnice in bom zasijala. Moja samopodoba bo po teh izboljšavah v trenutku boljša, samozavestno bom stopala med ljudmi in jih navduševala s svojo podobo. Hm. Pa jih bom res? Ne bo znotraj mene še vedno negotova majhna punčka, ki si želi biti slišana, ljubljena, ki si želi pripadati in biti sprejeta? Taka, kot je. Morda s kakim kilogramom preveč ali premalo, morda z nosom, ki ni ravno optimalen, morda z malce štrlečimi ušesi ali malček krivimi zobmi, kratkimi nogami …, a ravno taka, kot je, sijoča, ker je taka, kot je, sprejeta. Pa spet: bom verjela drugim, če ne sprejmem sama sebe? Bom verjela, da sijem od znotraj, če pa so edino, kar vidim, gube na obrazu? Bom verjela, da me drugi vidijo kot lepo, če pa, vedno ko se pogledam v ogledalu, tam vidim popačeno podobo sebe? Težko. In ker znotraj mene ni gotovosti in vere vase, iščem in popravljam od zunaj, namesto da bi začela in končala tam, od koder vse skupaj izvira: znotraj.

Znotraj sebe namreč nosimo popačena sporočila o sebi, znotraj sebe slišimo glasove, ki nam pravijo, da nismo dovolj dobri, lepi, sposobni, uspešni … Od zunaj pa slišimo sporočila, da če bomo naredili samo to in to, bomo pa srečni! Figo! Ne bomo.

Zadovoljstvo s seboj prinese realen pogled nase. Ja, tudi če nisem lepotica manekenskega kova, sem si všeč, tudi če gube že prepredajo moj obraz, se zdim sama sebi lepa, tudi če moja zadnjica ni optimalna – pa kaj, saj me vendar ne določa ona! In zadovoljstvo v sebi prinese zavedanje, da se lahko imam rada, tudi če s kakšno stvarjo na sebi nisem zadovoljna.

In zato: nehajmo menjavati svoje zunanje telo, ampak začnimo raje iskati notranjega, tistega osamljenega, ki išče pozornost, kliče po ljubezni, nežnosti in sočutju. Ko ga bomo našli, bomo našli tudi povezavo s svojo zunanjostjo, ki bo kar naenkrat postala drugačna, kot je bila lahko prej dolga leta.