Pa po praznikih?

Na svojih dnevnih vandranjih opazujem praznične ostaline. Ko skoraj ni kotička, kjer ne bi naletela na ostanke take in drugačne pirotehnike, in ko, žal, naokoli ležijo ostanki hrane, se sprašujem, ali je to vse, kar ostane za tako zelo opevanimi prazničnimi dnevi. In se sprašujem, ali so po praznikih tudi naša srca taka, tudi v nas ostajajo samo ostaline vsega, po čemer smo hrepeneli, si zaželeli? Je zunanjost odraz naše notranjosti?

Dostikrat sem v zadnjih dnevih slišala od ljudi, da si želijo samo, da bodo prazniki minili, da bo konec te evforije in narejenega veselja, ko ljudje ne počnejo drugega, kot hodijo po trgovinah in nakupujejo, kot da bo konec sveta. Da bi se najraje zavlekli nekam in počakali, da norija mine in se vse vrne v normalne tirnice.

Ja, res so malce nori dnevi pred prazniki, toliko, da se upravičeno sprašujemo, kam je šlo tisto, ker je v teh dnevih bistveno: ne pokanje petard, metanje raket in še česa, ampak mir, spokoj in druženje z drugimi; ne kupi hrane, ampak hrana za dušo; ne kupi daril, ampak tisto, kar osrečuje, izpolnjuje bolj kot še najbolj drago darilo, katerega lesk izgine, takoj ko ga izluščimo iz darilnega papirja … Ampak saj pravzaprav vse to ustvarjamo mi sami, kajne? Kdo pa nam veleva, da moramo noreti po trgovinah? Kdo nam govori, da moramo biti evforični? Kdo nam govori in veleva, kaj je v teh dnevih pomembno? Kdo nam, konec koncev, določa, kako jih bomo preživeli? Čemu čakanje na to, da vse mine, ko pa je vendar lahko tako lepo, da lahko to lepoto odneseš s sabo v dneve, ki so pred nami?

Prav žal mi je, ampak če sami sebi dopuščamo praznino, s sabo ne bomo odnesli ničesar drugega kot prav to. Praznino. In se bomo ponovno spraševali, zakaj se počutimo tako zelo izpraznjene, ko pa so vendar za nami prazniki, ki naj bi nas napolnili …

Ne bom pametovala, kaj je komu storiti, ker vsak zase vendar najbolje ve, bom pa rekla, da kar seješ, to žanješ. Vedno. Tudi med prazničnimi dnevi. Če smo se sposobni poglobiti vase in videti v majhnih stvareh veličino, potem nas zunanjost ne bo motila in obremenjevala. Če smo se sposobni odreči tistemu, kar naj bi bila nuja (čeprav vemo, da ni), bomo odkrili, kaj je tisto, kar zares nujno potrebujemo za mirno in srečno življenje. Če smo sposobni reči ne tistemu, v kar nas prepričujejo, bomo kaj kmalu ugotovili, kaj pa je resnično tisto, kar dela mene mene. Kaj napolnjuje moje srce, mojo dušo, moje telo. Kaj je tisto, s čimer slavim in praznujem svoje življenje, kaj je tisto, kar me bo še oplemenitilo. In ko bomo to ugotovili, bomo zamahnili z rokami nad zahtevami in prepričevanjem okolice in bomo sami s sabo in svojimi ljubljenimi v miru pričakali praznike.

Če nismo uspeli letos? Imamo eno leto časa, da se poglobimo vase in ugotovimo, kaj je tisto, kar si pravzaprav mi sami želimo, da naslednjič ne bomo občutili take praznine.

In kaj sem jaz počela čez praznike? Polnila svojo dušo z naravo, počitkom in druženjem. In to je to. Premalo? Zame ogromno, ker vem, da bom v nove dni odnesla točno tisto, kar sem si želela. Občutek ljubezni, topline in povezanosti.