skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Koliko smo pa kaj kulturni?

Za svoje današnje pisanje si bom sposodila včerajšnji dan kulture, a ne mislim polemizirati o tem, koliko kulturni smo glede branja knjig in obiskovanja gledaliških predstav in umetniških razstav …, ampak želim postaviti vprašanje vsem nam v tistem najširšem pomenu kulture, kot ga vidim jaz: koliko smo kulturni v svojem vsakdanjem bivanju. Kaj mislim s tem?

Zadnjič sem hodila za dvema najstnikoma, ki sta jedla pico. Eden od njiju je odvrgel papirnato vrečko na tla in šel naprej. Ko sem ga opozorila, naj jo pobere, je rekel, saj bom, in odšel naprej. Pa da ne bo zdaj to zvenelo kot napad na naše mladce, o katerih imam vendarle zelo dobro mnenje, sem predvsem osupla, ko vidim, kaj vse ljudje zmečejo skozi okna svojih blokovskih stanovanj – ker jim je očitno pretežko, ko gredo ven, pobrati stvari in jih odnesti, kamor spadajo. In na sprehodih, čudo čudes, kaj vse se najde! Pisarniški stol in vzmetnica sredi ničesar? Ker nekdo bo že prišel in opravil delo namesto mene, kajne! Sicer pa itak nihče ne ve, da sem to storil jaz!

Koliko kulturni smo, ko gre za parkiranje? Poskrbimo, da ne parkiramo na mestih za invalide in za to, da lahko ob našem avtomobilu parkira še kdo drug? Ali si rečemo, ah, saj je vseeno, bodo že parkirali drugje? Sicer pa itak nihče ne ve, da sem tako parkiral jaz!

Koliko kulturni smo v vsakdanjem življenju ob srečevanju z drugimi ljudmi? Pridržimo vrata, ponudimo pomoč, ko se nekdo upogiba pod težo vrečk? Pomagamo mamici z vozičkom čez oviro? Znamo počakati, da pridemo na vrsto, ali se prerivamo, da ja ne bomo zamudili kake dragocene sekunde? Ker, kajne, saj v tisti gneči nihče ne ve, kdo sem jaz!

Koliko kulturni smo na cesti? Nekje sem zadnjič prebrala, da se imamo Slovenci za zelo dobre voznike. Hm, če to drži, bom vprašala samo, koliko smo pa ob tem strpni? Kulturni? Ah, kaj, saj ni policajev in mi ni treba paziti, kajne?

Koliko kulturni smo, ko nekomu ne povemo v obraz, kaj nas moti, ampak to opravimo šepetaje za njegovim hrbtom? Koliko kulturni smo, ko kažemo za drugačnimi? Ah, kaj, saj drugi tudi to počnejo, kajne, zakaj bi bil jaz drugačen?

Koliko kulturni smo, ko govorimo eno, delamo pa drugo? Ah, ja, taki pač smo, sledi opravičilo. Pa je to dovolj?

Kaj je moja rdeča nit? Koliko kulturni smo, ko nismo pod budnim očesom kogarkoli že? Koliko integritete premoremo, ko nas nihče ne opazuje, nihče ne pozna? Koliko kulture premoremo v vsakdanjih malenkostih?

Naj bo tale zapis za malo izpraševanja samega sebe vsakogar izmed nas – in ja, brez skrbi, sem vključujem tudi sebe. 😊

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top