Kaj pa zdrava kmečka pamet?

Včeraj sem se pogovarjala s prijateljico. Potožila mi je, da jo skrbi zaradi obilice dela, ki si ga je naložila, oziroma zaradi tega, ker ne ve, ali bo uspela prepoznati, kje je meja, do koder je njeno delo še zdravo, ali bo kar naenkrat ugotovila, da ne (z)more več. »Sploh ker je zadnje čase toliko govora in knjig o izgorelosti, da ne vem več, ali sem v stresu zaradi lastnega strahu ali zaradi tega, ker me knjige in debeli in še debelejši naslovi na internetu ves čas opozarjajo nanjo in spravljajo v strah! Res ne vem,« je končala svojo izpoved.

Težko je prepoznati, kje je tista meja, zato da je ne bi prestopili, če smo navajeni, da je stres ves čas prisoten. Tako zelo, da ga sploh ne prepoznamo več, ker je del nas, ker si svojega življenja brez njega pravzaprav sploh ne znamo več predstavljati. A nekdo si ga lahko: naše telo. Že že, da bo dolgo časa vztrajalo z nami in nas pri našem norenju podpiralo, ker tako smo pač ljudje naravnani, a ko bo enkrat reklo stop, bo to stop, ne glede na to, kje in kako nas bo doletelo. Preprosto bo reklo, veš kaj, dovolj te imam, zdaj pa ukreni nekaj. A je takrat ta »ukreni nekaj« toliko težji, kot bi bil, če bi ga poslušali že zdavnaj.

Če je kaj res, potem je res to, da telo nikoli ne laže, samo nehali smo ga poslušati. Zaradi različnih stvari, po navadi pa to dobimo v otroštvu in v svetem prepričanju to nosimo naprej. Da drugi vedo več in bolje kot mi sami.

In koga poslušati v tem nenehnem stresnem času? Internet s senzacionalističnimi naslovi, knjige, ki rastejo kot gobe po dežju, druge ljudi ali samega sebe?

Dobro se je vprašala prijateljica, ali jo resnično skrbi zaradi same sebe ali zato, ker ji mediji to nenehno vsiljujejo. Dnevno nas obsipavajo z novicami o vsem, kar nas lahko doleti. Z nevarnostjo, ki da preži na vsakem koraku, tako da človek – če ni bil prej, hočeš nočeš pristane v – stresu. Včasih prav jezno zaprem računalnik, ko vidim kričeče naslove, ki me prepričujejo v nekaj, kar je morda res, ali pa morda še ni res, ali pa morda še bo res, ali pa je res čisto na drugem koncu sveta, ali pa …

Absolutno je dobro, da smo obveščeni, a če nas ta »obveščenost« pripelje do strahu, kaj vse se nam lahko zgodi, je pa to že druga pesem, kajne? In potem živimo v strahu in si pripisujemo tisoč in eno stvar, ki smo jo zaznali pri sebi, kupujemo nesmiselne stvari za preventivo, opazujemo znake vsega mogočega, kar smo ravno prebrali v naslovu nekega članka (ker kam dlje itak in itak ne pridemo, ker je prenaporno za branje, če ima članek več kot tri vrstice, kajne?). Kje je tu zdrava kmečka pamet? Jo sploh še znamo uporabljati? Sploh še vemo, kdo smo? Kaj čutimo? Kaj si želimo in kaj potrebujemo ali znamo samo slepo slediti mastnim naslovom? Verjamemo, ker to piše na internetu! O, ti ljuba preproščina! Ko pa imamo prav vse, kar potrebujemo, pred nosom, pravzaprav znotraj nosa, v sebi.

Prisluhnimo si, pojdimo vase, začnimo ponovno uporabljati svoje osnovno orodje, ki je nič drugega kot naše telo. Ker na koncu nas ne bo rešilo (ali pogubilo) nič drugega kot prav to. Če mu bomo pravočasno prisluhnili, nam bo povedalo, da je stresa ali česa drugega preveč in bomo lahko ukrepali. Če mu ne bomo? Hja, takrat pa bodo mastni naslovi člankov za nas resnično primerni.