Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…
Kako ste danes?
Kako po navadi odgovorite na to vprašanje? Roko dam v ogenj, da večinoma z besedami: »V redu, hvala,« kot narekuje bonton. Pa četudi ste tako žalostni, da bi se najraje zjokali, pa četudi ste jezni, da kar kipi v vas, pa četudi ste na smrt ranjeni … »V redu sem, hvala.«
Naučeni smo, da ne razlagamo drugim o svojih težavah (saj imajo svojih dovolj), naučeni smo, da ne govorimo o žalosti (ko pa se vendar ne spodobi zjokati kar pred nekom), naučeni smo, da ne govorimo preveč o sebi (ker drugega pa mi res ne zanimamo ali pa, še huje, lahko tisto, kar je izvedel, obrne proti nam), naučeni smo, da ne kažemo sramu (ker sram pač ni dobro čustvo, a ne?), naučeni smo, da vse mirno »požremo«, pa naj se nam še tako upira, gnusi (ker gnus pa res ni nekaj, kar bi lahko kazali, o njem govorili), naučeni smo, da ne govorimo o strahu (ker strah je samo privilegij šibkih, mi pa to nismo). Edino, kar res lahko izražamo, je jeza. Pa ne osebna, da ne bo pomote, jeza na splošno stanje, na politike, na državo, na vreme … To pa lahko.
Brez skrbi, ne bom se zdaj delala pametne in oh in sploh neverjetne poznavalke, ker pred leti sama nisem bila nič boljša. Po mojem še slabša od povprečja. Ker jaz sem pa močna. Jaz pa ne kažem čustev. Jaz pa zmorem vse sama. S figo v žepu nezavednega in dejanskim prepričanjem racia.
Tudi sama sem torej na to vprašanje odgovarjala enako kot vsi drugi. Ker seveda ne bom razlagala o tem, kako se v resnici počutim. Potem pa sem na jutranjih sprehodih začela srečevati soseda. Nisva se poznala, a ob tako zgodnjih urah počasi rečeš tudi kako besedo več kot samo dobro jutro. Sploh če si na sprehodu s štirinožcem, vsi, ki jih imamo, pa vemo, kako hitro se zapletemo v pogovor z drugim, če je tudi on svoje življenje obogatil s psom. In tako se je začelo. Najprej par besed, potem kakšna več, vedno pa sem bila ob vprašanju, kako sem, deležna še ostrega pogleda izpod obrvi. Tistega pogleda, ki mu ne uideš samo z mimobežnim odgovorom, da sem dobro. Če ni šlo samo od sebe, sem znala slišati: »Danes pa dobro zgledate!« ali pa: »Danes pa niste ravno dobro videti, kaj pa je?« Uf, kako nadležne so mi bile sprva te njegove oči, ki so vrtale in vrtale … Dokler nisem začutila, da je gospod vreden zaupanja, da resnično posluša in mu je resnično mar. Danes, ko se srečava, nisva kaj več, kot sva bila na začetku, a med nama je toplina izrečenega. Toplina iskrenosti. Toplina naklonjenosti. V jutranjem mraku jeseni, trdi temi zime, svetlikanju sonca spomladi in ob sončnih vzhodih poleti. In ga pogrešam, če ga kakšno jutro ne srečam, pa ne glede na to, ali sem vesela, žalostna, jezna, navihana, tiha, zaskrbljena ali radostna.
Neskončno sem mu hvaležna za prve lekcije iz dajanja in sprejemanja. Za to, da vidim, da moram včasih tudi jaz brati med vrsticami navadnega odgovora in se morda za hip ustaviti. Iskreno povprašati in iskreno poslušati. In morda s tem komu vsaj malo polepšati dan.
Torej: kako ste danes?
This Post Has 0 Comments