Ti si tak sonček!

Ko sem bila majhna, nisem marala pomanjševalnic svojega imena. Nisem marala, da me kdorkoli kliče drugače, kot mi je bilo ime. Razen naskrivaj, seveda. Ko me je eden od bratov poklical žabec, pa drugi jumbo, je pelo moje srce. Lej, ko me vidi, lej, ko me opazi, je najverjetneje šlo skozi moje misli. Sčasoma sem odraščala in ljubkovalni imeni sta izginili. Nekje v tem času sem postala trda; podplat je koža čez in čez postala, če uporabim besede našega ljubega Franceta. Kocine so mi šle pokonci, ko me je moja draga, najdražja in najljubša teta klicala Andrejka. Še zdaj mi je hudo, ko se spomnim, kolikokrat sem v najstniški srboritosti zavpila nanjo, da nisem otrok in naj me ne kliče tako. Iz njenih oči pa je žarela sama čista ljubezen do mene …

Dostikrat je še kdo poskušal uporabiti pomanjševalnico, pa sem skočila iz kože. Že tako ali tako se nisem počutila dovolj vredne in cenjene, potem me obkladajo pa še z raznimi ljubkovalnimi imeni! Mene, trdno stoječo na tleh in oklepajočo se vsega, kar lahko zatipam, kar lahko vidim, kar je dokazano. Kar se ve, da obstaja. Z drugimi neumnostmi mi, prosim lepo, ne polnite glave.

Potem so prišla druga leta, drugo življenje, ko je pa vendarle komu po naključju ušel pri mojem imenu še tisti k vmes. In se moja koža ni naježila. Sprejela sem to in še vedno sprejemam. Brez pretiranega ukvarjanja s tem, ker pač, sem si mislila, me ljudje vidijo kot tako. Mehkejšo, kot sem se delala v resnici. Sočutnejšo, kot sem si priznala sama. To pač očitno spada k meni.

In nikoli nisem čisto razumela, niti se nisem želela pretirano ukvarjati s tem, ko sem kje prebrala ali slišala, da kdo nosi svetlobo v sebi. Da pri nekom pa kar čutiš, kako jo izžareva. Ker, prosim lepo, kako pa lahko nekdo izžareva svetlobo?!? Tudi se nisem pretirano ukvarjala s tem, ko mi je kdo rekel, Andrej(k)a, ti si tak sonček. A dajte no, jaz?! Vsa trdna stojim na svojih nogah, o kakem sončku vi to govorite?!?

Danes zjutraj pa sem, kot običajno, še v trdi temi kolovratila okoli, prepričana, da me bo kmalu pozdravil prvi sončni žarek. Da bo sonce zdaj zdaj posijalo izza oblakov. In v tem prepričanju so me možgani prinesli okoli. Ja, vem, kot že tolikokrat. In kot že tolikokrat sem se najedla zarečenega kruha. Tolikokrat ga jem, da bi morala biti namesto kože in kosti, ki leta okoli, že prava zaobljena gospa. Torej stojim zjutraj v stanovanju in si nekaj brundam predse in si rečem, pa saj zdaj je pa zunaj že sonce. Pogledam skozi žaluzije – nič. Grem stran, pogledam še enkrat. In še enkrat – nič. Kaj nič, megleni oblaki, ki so dajali občutek, da segajo do tal. Pa kje je moje sonce?!? Od kod tako širok nasmeh na mojem obrazu, če pa mojega najljubšega dnevnega spremljevalca ni od nikoder? In potem me prešine: hja, draga moja, očitno ga imaš v sebi. Očitno si tako trdno prepričana, da sije sonce, da ga tako resnično vidiš, da ga čutiš v sebi … Malo mi je bilo nerodno sami pred sabo, priznam, a sem se nekako sprejela (tudi) tako. Ah ja, tole (čustveno) odraščanje … Nikoli mu ni konca. In priznam, tako čisto potihoma, da sem hvaležna vsem, ki so vztrajali, me klicali Andrejka in sonček. Ker vidim, da so videli več, kot sem si kadarkoli upala videti jaz.