Kakšna škoda sprati poletne sanje z oblek!

Napis v naslovu me spremlja že polovico mojega življenja. V ranih študentskih letih sem dobila majico, na kateri so se bohotile te besede, in nikakor je nisem mogla zavreči, dokler ni bila že tako sprana, da se je ni dalo več obleči. A napis ostaja v mojih mislih; če ne prej, se mi prikaže pred očmi vsako leto, ko se poletje približuje svojemu koncu. Ko postaja dan krajši, ko so jutra hladna in meglena, ko na svojih jutranjih vandranjih že težko ujamem sončni vzhod, ko se počasi trudim sprijazniti s tem, da bom dan začela in končala brez svojega ljubljenega prijatelja sonca …

Besede pa ne zbledijo, kot da so vžgane v mojo glavo, kot da imajo svoj ritem, s katerim me opozarjajo, da je res škoda sprati vse poletne sanje – pa ne z oblek, ampak iz mojih misli, želja, da je škoda sprati vse sanje, ki se v umirjenem poletju po navadi razbohotijo, a dostikrat izginejo tako, kot so prišle – tiho in neopazno.

Ljudje sanjamo o boljšem življenju, a dostikrat ostanemo pogreznjeni v svoje črne misli, češ da se ne da, v nemoči, češ da ne moremo ničesar spremeniti, v brezupu, češ da za nas ni več upanja, in vzdihujemo v zaporu lastnih misli in preklinjamo življenje, kako hudo breme nam je naložilo. In ob tem pozabljamo in pozabimo na svoje sanje, svoje želje, svoje upanje, in ob tem – tako zelo krivično – pozabimo živeti. In počasi – kot počasi zamre poletno veselje v nas – povešenih ramen in z očmi, uprtimi v tla, korakamo iz dneva v dan. In čakamo na naslednjo pomlad, na naslednje poletje, ko bomo lahko spet sanjali, ko si bomo ponovno drznili pomisliti, da morda pa le ni vse črno in težko in brezupno …, dokler nas spet ne ustavi megla jeseni in tema zime.

Kaj pa če bi konec letošnjega poletja svoje sanje obdržali? Kaj pa če ne bi dopustili, da jih spere minljivost časa in bi si zadali kaj tudi uresničiti? Kaj pa če bi si rekli, moje sanje so tukaj, živijo, samo en korak moram narediti, samo roko moram stegniti, samo za pomoč moram prositi, samo …

A kaj ko se dostikrat spomnimo, kako zna biti ta »samo« včasih tako zelo težak, kajne? Ko sicer vemo, kaj bi morali narediti, ko sicer vemo, kaj si želimo, ko sicer vemo, kaj potrebujemo, a ne moremo narediti koraka, ne moremo stegniti roke, ne moremo prositi za pomoč, ker nas pri tem ovira teža spominov, teža izkušenj, ko smo poskušali, znova in znova, pa ni šlo.

Vem, da zna biti presneto težko, vem pa tudi, da se da. Vem, ker sem to izkusila. Vem, ker to moč, ta boj, to upanje dnevno opazujem na terapijah. Vem, ker vidim, čutim in živim spremembo z drugimi in sama s sabo. In enako želim prav vsakemu izmed vas, ki berete te vrstice.

In vas s to željo v sebi sprašujem: kaj ko bi se v mislih vrnili na svoj začetek in poiskali svoje sanje? Kaj ste si takrat želeli, v kaj ste verjeli, v kaj ste upali? In se poglobili vanje, jih začutili s celotnim bitjem, tako močno, da ponovno začutite tisto otroško radost, veselje nad tem, kaj vse vas še čaka? Kaj ko bi si rekli, ne, tokrat pa ne bom dovolil, da se mi to izmuzne iz rok, in kaj ko bi si rekli, ja, res je, poletja je konec, a zame se bo, tukaj in zdaj, začelo moje poletje. Toplo in globoko in radostno. Ker si ga zaslužim, ker hočem živeti poletje, ne pa zime, ker hočem občutiti toplino življenja, ne pa mraza. In ne, ne bom več dopustil, da mi kdo spere poletne sanje z oblek. Ker so moje. Ker si jih končno želim živeti, ne pa več samo – sanjati.