Naj sliši se, naj, vriskanje in jok …

Poletje je v polnem zamahu potrkalo na naša vrata. S silovitostjo nas je presenetilo, kot nas lahko presenetita le narava in življenje. Z lepimi in manj lepimi stvarmi. Z vso silovitostjo lahko prihrumita in nas s svojo lepoto razorožita, prav tako pa lahko z vso silovitostjo prineseta nekaj, kar nas vrže ob tla in nas zamaje do korenin, če nimamo včasih celo občutka, da jih je kar izruvalo.

Naj sliši se, naj, vriskanje in jok …, si ob tem pojem besede slovenskega barda Vlada Kreslina iz ene od njegovih pesmi. Ker točno tako je življenje samo. Vriskanje in jok. Nič ni samo lepo ali samo grdo, nič ni samo dobro ali samo slabo, vedno pravim, da življenje pač ni črno-belo, le naš pogled nanj je lahko tak. Lahko v vsaki dobri stvari vidimo tudi senčico slabega; lahko v vsakem trenutku, ki nas preseneti s svojo dobrohotnostjo, vidimo senco grozeče prihodnosti, lahko pa v tem istem trenutku preprosto – uživamo in si ga dovolimo začutiti v polnosti, ker je dejstvo, da nič ne traja večno. In enako lahko naredimo s težkimi trenutki – lahko jih v nedogled premlevamo, spreminjamo scenarije (in, roko na srce, tudi to mora biti, da nam pomaga ozdraveti) in jih ujčkamo na svojih prsih kot mati, ki noče spustiti svojega otroka v svet. Lahko pa si jih dovolimo začutiti v vsej globini, da resnično dobimo občutek, da bomo od bolečine nehali dihati, in ga, potem ko izgubi svojo moč, izpustimo.

Zakaj zdaj pišem o teh stvareh, ko smo vendar vstopili v poletje, ko si lahko končno dovolimo občutiti toplino in radost in upanje? Ravno zaradi tega, ker se mi zdi poletje obdobje, ki ponuja priložnost, da lahko hkrati s svojimi oblačili odvržemo tudi strogost in togost preostalih dni. Ko si lahko že zaradi veselja, ki vrvi okoli nas, dovolimo začutiti veselje, ki ves čas kipi v nas in išče pot na površje. A ga zatremo. Ker se ne spodobi. Ker smo odrasli in kot taki odgovorni. Za resno in odraslo življenje. Bog ne daj pokazati ranljivosti in nežnosti, ne do sebe ne do drugih.

Mar se res ne spodobi? Mar res ne smemo popustiti sami pred sabo? Moramo res ves čas biti vpeti v toge okove, ki so nam jih nekoč nadeli drugi, in se jih trdno oklepati, kot da drugega ne poznamo, kot da kaj drugega ne obstaja?

V naših mislih morda res ne poznamo drugega in se nam zdi, da bi se nam življenje zamajalo v temeljih, če bi si drznili samo pomisliti na spremembo, kaj šele da bi si jo dovolili udejanjiti. Vendar če ne poskusimo, ne moremo vedeti, da je lahko drugače, kajne?

Lahko ždimo v enih in istih tirnicah ves čas, lahko pa si rečemo že zdaj, da je dovolj. Dovolj je ozkega gledanja in vpetosti v oklep, dovolj je tega, da moram zatreti vsak vzgib spontanosti in pristnosti, dovolj je tega, da ne zmorem uživati v iskrivih in radostnih trenutkih, dovolj je tega, da pravzaprav samo životarim, ne pa živim.

Kako bi se bilo izviti iz oklepa, se preleviti iz stare kože v novo? Strgati staro povrhnjico s sebe in obleči novo, žametno in mehko? Ki seveda ponovno lahko prinese razočaranje, ker zagotovila pač nimamo, lahko pa je nekaj najlepšega, kar bomo storili zase.

Želim vam, da to poletje izkoristite zase, da si privoščite ugledati svet v drugi luči, da ponovno spoznate samega sebe in svoje izgubljene koščke sestavite v celoto. Ki bo sicer kot stara, a vseeno čudovita. Kot ste čudoviti vi. Ranljivi, nežni, topli, sproščeni in spontani.

Čudovito poletje vam želim in se s svojimi nedeljskimi razmišljanji poslavljam do jeseni.