Pusti ga, naj joče, drugače bo razvajen

Saj poznate tisti »dobrohotni« nasvet: »Pusti ga, naj joče, mora se navaditi, drugače bo razvajen!«, ki ga lahko še vedno dostikrat slišimo od starejših – no, da ne bom delala krivice, tudi od mlajših. Vedno znova sem presenečena, kako še vedno sledimo nekim prastarim napotkom, ki – z znanostjo dokazano! – nimajo več nobene teže. A jim sledimo, ker jih izrekajo modrejši od nas, starejši, tisti z izkušnjami in tisti z znanjem.

Otrok joče, ker drugače ne more izraziti svojih potreb. Joče, ko je lačen, ko je žejen, ko je treba zamenjati pleničko, ko si želi bližine, nežnosti, materinega glasu in nasmeha, ko želi začutiti, da je ljubljen, da je viden, da je tam nekdo, ki bo zanj poskrbel. Nikoli in nikdar dojenček ne joče, ker je razvajen, pa naj vam kdorkoli to vbija v glavo. Preveč vemo, da bi v to še lahko kdorkoli verjel.

Aja – in še druga, podobna krilatica, ki se nanaša na prvo, je seveda: »Oh, naš je pa tako priden, sploh ne joče več! Nekajkrat sem ga pustila, da se je izjokal, pa se je navadil!« A bejžte no! Navadil? Obupal bo bolj pravi izraz kot pa navadil. Ker vsak enkrat obupa. Tudi dojenček, ko joče in joče in joče, a ni nikogar, da bi ga vzel v naročje, nikogar, ki bi ga potolažil! In ne, tak otrok ni »priden«, tak otrok je obupan. Tak otrok je v sebi zamrznil. Tak otrok bo zmožen strmeti v prazno, pa – ponovno, ne zaradi razvajenosti ali pridnosti, pač pa obupanosti. Nad svetom, v katerem ni slišan. Nad svetom, ki bi ga moral ljubeče sprejeti v svoje naročje in ga umirjati. Nad svetom, v katerem se že v svoji najnežnejši dobi počuti samega. Ker ni nikogar, ki bi poskrbel za njegove najosnovnejše potrebe, ki so, poleg tega da je sit in čist, potreba po dotiku, po ljubkovanju, po umirjanju – skratka, po odnosu.

Pa če za trenutek pustimo svet otroka in gremo v svet odraslega. Kako se počutimo, kadar smo žalostni, jezni, razočarani ali veseli, pa ni ob nas nikogar, ki bi nas objel, potolažil, se nam nasmehnil, nam pogledal s sočutjem v oči in nas zazibal v umirjenost s spokojnim glasom? Kako se počutimo ob misli, da ni nikogar, ki bi nas slišal? Da ni nikogar, ki bi samo bil ob nas? Najbrž ne prav dobro, kajne? Najbrž dostikrat zamahnemo z roko, češ saj smo itak navajeni tega, da smo sami … Obupamo, kajne, nad svetom, v katerem ni za nas in ob nas žive duše? In če je že nam, ki smo odrasli in znamo razmišljati, ki imamo razvit razum, ki vemo, kako deluje svet, kako delujejo odnosi, hudo, si lahko predstavljamo, kako je dojenčku, ko pride na svet in za svoj obstoj nujno potrebuje drugega! A ga ni!

Otrok se ne more in ne zmore sam potolažiti z besedami, da je svet pač takšen; sam se rodiš in sam umreš, kot si lahko razložimo (obupani) odrasli. On si ne zna razložiti, zakaj ob njem ni roke, ki bi ga negovala, zakaj ga nihče ne stisne k sebi, ko joče, on samo ve, ker je to v njem vrojeno, da mora biti nekdo ob njem, ker drugače ne bo preživel. In preživi, seveda, s tem da se prilagodi. In ugasne.

Marsikdo, ki ne zmore slišati otrokovega joka in ga potolažiti, je bil deležen od svojih staršev enakega ravnanja, ampak saj smo na svetu (tudi) zato, da se znova in znova učimo in napredujemo, in da tega, kar se je zgodilo meni, ne dajem nujno naprej. Ali pač?