Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…
Moj sin?!? Prava sramota!
Konec šolskega leta se bliža, za nekatere se je šolsko leto že končalo, za druge se bo kaj kmalu in v zraku so nervoza, utrujenost, še zadnji popravki ocen in – pričakovanja staršev. Kaj bo njihov otrok dosegel, kam se bo vpisal naprej, bo sledil njihovim napotkom ali ne, bo morda šel po njihovih stopinjah in nadaljeval tradicijo, ki je v njihovi družini že desetletja, ali bo morda izbral svojo smer.
Tako sem zadnjič na avtobusu ujela pogovor dveh mam, ki sta razglabljali o tem, kam bosta po osnovni šoli šla njuna sinova. Ena od njiju je bila čisto obupana: »Saj veš, kako zelo priden je bil vsa leta, vedno odličnjak, zdaj si je pa izmislil, da bi rad bil frizer. Frizer?!? Kako? Z možem sploh ne prideva k sebi! Vse sva naredila zanj, zato da se je lahko posvetil samo šoli, in upala, da se bo vpisal na gimnazijo, no, saj, vpisal se je že, a kaj ko trmari, da tja pa on že ne bo šel. Da nama je vedno govoril, da želi biti frizer, a ga nisva nikoli jemala resno. In zdaj je mulc ves užaljen, ker ga ne podpirava v tem!« Njena prijateljica je sočutno kimala, a prav videti ji je bilo, da si je oddahnila, ker njen, po njenih besedah, zlati sin, pa ves čas govori, da bo zdravnik. Kirurg! Prva gospa je ob tem kar lezla skupaj in ugotavljala, kje sta z možem naredila tako gromozansko napako, da želi njun sin postati frizer. Da kaj bodo rekli njuni starši, saj vsi vedo, kakšni so, oboji si želijo, da bi njihov vnuk šel po njihovih stopinjah in enkrat postal odvetnik! »Saj sploh ne veva, kako naj jim poveva, tako naju je sram zaradi mulca! Pa tako zlat otrok je bil! Zdaj pa tole! Jaz sem čisto na koncu z živci, ne spim, ne jem, z možem se samo kregava … Sploh ne vem, kaj naj naredim. Že jaz sem svoje razočarala, ko sem naredila samo srednjo šolo, zdaj naj jim pa povem še za to sramoto! Kako?!?«
Kako se je pogovor končal, ne vem, ker sem hvala bogu morala z avtobusa in se tako rešila nadaljevanja zgodbe, ki je v meni povzročila mnogo občutkov, od tega, da sem si ves čas ponavljala besedi ubogo dete, do tega, da bi tej gospe kaj zabrusila.
Sramota da je? Njen sin? Zaradi tega, ker želi slediti svojim sanjam in postati nekaj, kar si je od nekdaj želel? Kje so tiste visokoleteče besede ob rojstvu otroka: samo da bo zdrav in srečen? Aja, samo da bo zdrav in srečen – in po moji meri?
Bo ta mamica srečna, če bo njen sinko šel na gimnazijo in nato na pravo, samo da bo ugodil njenim željam in željam otrokovih starih staršev, zraven bo pa hodil okoli ves nejevoljen in depresiven in se po možnosti zatekal v omamo, v kateri bo iskal razumevanje in uteho? Bo zadovoljna, če nikoli ne bo dokončal študija, ker v njem enostavno ne bo videl smisla in se bo vse življenje iskal? Bo srečna, ko ji bo enkrat zabrusil, da ve, da če bi sledil svojim sanjam, bi jo osramotil? Da je tako in tako v sramoto vsej družini! Da bi bilo bolje, ko ga sploh ne bi bilo, če je tako zelo slab!
Verjamem, da je tej gospe iskreno težko in hudo, sploh ker ima občutek, da je že sama razočarala svoje starše in jih osramotila in se boji, da se bo zgodba ponovila. In verjamem, da je to s tako močjo zapisano v njej, da bi naredila vse, samo zato da se ta občutja ne bi še enkrat ponovila, tudi če bo za to morala žrtvovati sinovo srečo. Verjamem tudi, da je prepričana, da dela vse v sinovo dobro, tako kot pravzaprav vsi starši. A tukaj je na mestu vprašanje, ali je to, kar je dobro zame, dobro tudi za drugega. In ali res mora tudi ta otrok izkusiti to, kar je doživela ona ob svojih starših? Lahko morda prekine ta vzorec?
Zatorej, dragi starši, prisluhnite svojim otrokom, sploh ko se odločajo o nadaljevanju svojega življenja, in pri tem poskusite utišati glas razočaranja, tudi če je še tako močan. Saj si vendar želite svojega otroka videti srečnega? Saj si vendar želite videti, da bo enkrat na svojih krilih samozavestno odletel iz gnezda in se vanj rad vračal? Po zaupanje, ljubezen in toplino, po občutek ponosa, ki mu ga bosta izkazovala na vsakem koraku, po nasvet, ko kdaj ne bo vedel, kako naprej (ne pa po besede: saj sva ti rekla), po nasvet, kako sta vidva prebolela, da on ni sledil vajinim sanjam, ko bo njegov otrok želel poleteti v svojo smer …
In ne glede na to, kaj si želi postati, bodite ob njem, saj je to vendar njegovo življenje, ne pa sramota, ki jo bo nakopal vama. In – spomnite se, kako je bilo, ko ste svojega otroka prvič držali v rokah. Zagotovo ste mu zaželeli dobrodošlico v ta svet, kajne? Pa če bi mu to dobrodošlico kazali tudi na njegovi poti v odraslost? Pa srečno vsem. 😊
This Post Has 0 Comments