Zlorabljen mehurčkasti svet

Piši pozitivno, ljudje radi beremo pozitivne zgodbe, dostikrat slišim od prijateljev. Ja, tudi sama sem optimistka, ki verjame, da je (lahko) življenje lepo, da je (lahko) dobro z nami, da je (lahko) srečno in da se enkrat vse poravna. In da moramo iti naprej, vedno, proti upanju in proti svetlobi … Sem pa optimistka z zavedanjem. To pomeni, da vem, da ni vedno vse lepo, da se dogajajo tragične stvari, da smo ljudje sestavljeni iz dobrega in slabega, da smo ljudje bitja, zmožna marsičesa, kar bi radi skrili pred sabo in drugimi, da smo ljudje naravnani tako, da se delamo lepše, kot smo, zato da bi bili všečni.

In optimistka sem tudi zato, ker vidim, dnevno, kaj vse lahko naredijo ljudje iz svojih tragičnih zgodb. Ker jih srečujem na terapijah. Ker kdaj ostanem brez besed, ko slišim, kaj vse je kdo izkusil, kakšno moč je moral zbrati, da je preživel vse strahote zanemarjanja in zlorab, fizičnih, psihičnih. Trpljenje, tako prikrito in neubesedljivo, da človeka boli srce in ga trga na vse konce in kraje, tako grozljivo, da otopita duša in telo. Ampak zmorejo in zmagajo. Ker se ne pretvarjajo, da se nekaj ni zgodilo, in ker se zavedajo, da jih je nekdo v življenju oropal živosti in življenjske radosti in da so si ju s silno muko pridobili nazaj. In živijo. V optimizmu z zavedanjem.

In ravno zato, kljub svojemu ogromnemu optimizmu in verjetju v človeka, ne nasedam »pocukranim« zgodbam, ki se dnevno povsod pojavljajo, in ne nasedam, kako je vse oh in sploh lepo, in temu, kako je vedno vse za nekaj dobro.

In danes ne bom optimistična, ker me razžira jeza. Ker zadnje tedne in dneve ponovno berem o zlorabljenih otrocih in sistemu, ki jih, tako kot po navadi in še vedno ali pa vedno znova, pušča na cedilu. Ker berem komentarje, da pa res ni in ne more biti tako hudo. Ker potem bi bil zlorabljen že kar vsak. Ja, dragi moji, vsak ne, vsak peti pa! In ja, zgodbe se ne dogajajo tam nekje na drugi celini, ampak pri nas. V naših vrtcih, v naših šolah, na naših treningih, v naših cerkvah in, najbolj kruto, v naših domovih. In ja, najlažje je dati glavo v pesek in se delati, da tega ni, da ni tako grozno … In govoriti, kako krivično da je, da se izpostavlja ena institucija, ko pa se dogajajo tudi drugje … Da želi gibanje, ki ima vsega dovolj in želi razčistiti zlorabe v cerkvah in prekiniti tišino visokih cerkvenih dostojanstvenikov (zanimiva izbira besede v tej besedni zvezi, kajne, ker kdo je tu dostojanstvenik, visoki in še cerkveni???) očrniti vero. Kaj za božjo voljo ima vera z zlorabami? Ker za moje pojme tisti, ki zlorablja, pač ne more trditi, da je veren, da veruje v Boga. Bog je ljubezen, ne pa zloraba, ne pa najvišja krutost. Ali nam želijo povedati, da je treba zlorabljajoče duhovnike pustiti pri miru, ker vse počnejo v imenu ljubezni, Boga? Mi je prav žal, ampak v tem primeru naj svojega boga odnesejo s sabo, mojega pa pustijo pri miru!

In berem o vrtcu, kjer se je zgodila zloraba vzgojitelja nad deklico. Ne, pozneje preberem, da nad več otroki. Hm. In ravnateljica ga premesti v drugo skupino. Ker tam pa ne bo stegoval svojih umazanih rok po otročkih? Ali kako? Na koga to spominja? Aja, na visoke cerkvene dostojanstvenike, ki svoje duhovnike premestijo v drugo faro in si po pilatovsko umijejo roke. In vzgojni zavod, kjer ne obvestijo staršev o zlorabi, ker češ a jih je treba obveščati o vsem? Ne vem, kaj ti ljudje razmišljajo, jaz sem prepričana, da imajo starši pravico izvedeti, da se v okolju, v katerem se giblje njihov otrok, dogaja zloraba. Ali pa pač ne?

In dejstvo je, da smo dolžni mi vsi, sploh pa ljudje, ki delajo z otroki, po zakonu dolžnost zlorabe prijavljati. Ali smo v teh primerih mi nad zakonom?

Zgodb, kjer se zlorabe dogajajo za zaprtimi stenami domov, ne bom niti omenjala. Ker se po navadi zanje sploh ne izve. Ker so sramota. Ker jih je treba skrivati, tudi če zanje vemo … Zakaj? Ker je sramota družine večja od sramu, ki ga posrka zlorabljeni otrok?

Ne vem, v kakšnem svetu živijo odgovorni ljudje, zagotovo pa vem, da moj svet ni tak in ne želim pristajati na takega, kjer se, ko se nekaj zgodi, o tem ne govori. Ker je sramotno. Mi je prav žal, ampak vsi spoštovani dostojanstveniki, učitelji, vzgojitelji, zdravniki, starši /vstavi poljubno/, sramotno je dejanje samo, sramotno pa je tudi vaše neukrepanje. In sram bi moralo biti vas (in nas, ki gledamo, če gledamo zraven in ne ukrepamo!), ne pa nedolžnih duš, ki se jim je življenje spremenilo za vedno in ki bodo posledice v sebi prav tako nosili za vedno.

Pa vas sprašujem: si bomo še naprej zatiskali oči in ušesa in si po pilatovsko umivali roke ali bomo nehali pristajati na tako družbo? Družbo namreč sestavljamo mi vsi, in ko bomo mi vsi enkrat rekli, da je dovolj, in začeli govoriti, govoriti in še enkrat govoriti na ves glas, se bodo začele reševati težave … Do takrat pa … Živimo srečni, veseli in zadovoljni v svojih pozitivnih mehurčkastih svetovih … tam nekje z glavo v pesku.