S hčerko sva najboljši prijateljici!

Zadnjič mi je prijateljica pripovedovala o druženju s kolegicami, na katerem so druga čez drugo hitele razlagati, kaj vse počnejo skupaj s svojimi hčerami, kako da so z njimi najboljše prijateljice, ona pa da je bila ves čas tiho, ker se jim ni mogla pridružiti. S hčerko, ki pravkar končuje fakulteto, se sicer po burnem najstniškem obdobju dobro razume, da pa bi lahko rekla, da sta prijateljici? Ne, to pa res ne! »A misliš, da je z mano kaj narobe? A misliš, da sem zgrešila v vzgoji? A misliš, da sem slaba mama?« se je usulo iz nje.

Najbrž smo vsi že slišali kakšno gospo govoriti, kako sta s hčerko najboljši prijateljici, ali pa hčerko, kako sta z mamo najboljši prijateljici, kako lepo je, ko se lahko pogovarjata prav o vsem, hodita skupaj na zabave, si pripovedujeta žgečkljive podrobnosti in izmenjujeta izkušnje. Na prvi pogled bi rekel človek, vau, to je pa res lepo, tak pristni odnos! In se zaskrbljeno spraševal, kot se je moja prijateljica, ali je z nami kaj narobe, ker nimamo takega odnosa s svojimi materami ali hčerami.

Pa ali res moramo biti zaskrbljeni ali razočarani ali žalostni ali jezni? Odnosi so popolnoma preprosti, če jih gledamo z razumom, a polni paradoksov in nasprotij, ko v njih dejansko živimo z vsemi svojimi čuti, sploh pa s starši, tokrat naj bo beseda namenjena predvsem materam (in hčerkam).

Naj vas torej vprašam: je mama res lahko vaša najboljša prijateljica? S prijateljicami se pogovarjamo o vsem po dolgem in počez, o svojih partnerjih, o težavah v službi, govorimo o stvareh, ki jih v določenem obdobju življenja počnemo, o preizkušanju takih in drugačnih meja … Pravzaprav o vsem, kar nam pride na pamet. In obratno. Prijateljice nam zaupajo, ko jim je hudo, ko potrebujejo ramo, da se lahko zjokajo, in potrebujejo roko, da jim pomagamo vstati.

Pa če to zahteva od nas tudi mama? Kako se ob tem počutite? Mama, ki ima (če ga ima) moža, mama, ki naj bi imela prijateljice svojih let, mama, ki bi morala biti tam kot naša uteha, trdna skala, zavetje, kamor se zavlečemo, ko ne znamo naprej, oseba, ki nam pokaže, kako spoštovati sebe in druge, oseba, ki tudi – postavi meje in reče, ko vas kaj zanima: »Draga moja, to pa ni tvoja stvar, to je pa med mano in tvojim očetom.« Ali pa, da bo že sama uredila in vam ni treba skrbeti zanjo. Namesto tega pa pove vse, kar ji leži na duši, udriha čez svojega partnerja (po možnosti našega očeta), se želi ves čas družiti z nami, zabavati z nami, je prijateljica naših prijateljic … In potem se lepega dne začnemo spraševati, kdo je zdaj tu hčerka in kdo mama. Okej, saj na prvi pogled je v redu imeti tako mamo, ampak kaj pa ko jo resnično potrebujemo, to našo mamo? Kako naj ji zaupamo svoje skrbi, kako naj ji zaupamo, da nas je strah, da ne vemo, kako naprej v življenju, da se počutimo izgubljene …, če pa smo tam zanjo, če pa smo tam za to, da rešujemo njene težave? Je težko, kajne, ko zmanjka prostora za nas, ko so porušene čisto naravne meje, ko je starš starš, otrok pa otrok?

Verjamem, da je težko in hudo, ko se vam kdaj zazdi, da od skrbi za mamo ne morete dihati, ko vam nasuje vse, kar jo teži, ko veste, da nima komu zaupati in ste pač njena zaupnica, ko ste vendar vi tisti, ki potrebujete njen objem, njeno opogumljanje, njeno verjetje v vas, a potrpite, ker ste tega že navajeni, ker jo ta pač vaša mama in vas zanjo skrbi.

Ampak vse to ni vaša naloga. Ni vaša naloga skrbeti za njene čustvene potrebe, ni vaša naloga poslušati njenega udrihanja čez vašega očeta, ni vaša naloga poslušati, kakšne težave je imela, da vas je vzgojila, da je pravzaprav svoje življenje žrtvovala za vas, ni vaša naloga peljati jo s sabo na zabavo, da se bo zabavala z vašimi prijateljicami in po možnosti flirtala z vašimi prijatelji, ni vaša naloga izpustiti vse iz rok in odhiteti k njej, ker je spet v krizi, ni vaša naloga reševanje njenih težav … Vaša naloga je biti njena hčerka. Njena naloga pa je biti vaša mati.

In če sama ni zmogla postaviti teh meja? Ne zanikam, čaka vas precej težka naloga, da vzpostavite naravno ravnotežje med vama, sploh ker je telo prežeto z izkušnjami in s strahom, da ne veste, kaj bo z njo, če ne boste tam zanjo. Še večji pa je tisti primarni strah pred zapustitvijo, zavrženostjo – ker če ne boste skrbeli zanjo, bo prekinila stik. Brez skrbi, mama je odrasla oseba, ki bo preživela tudi brez vaše »prijateljske« skrbi zanjo, mama bo preživela tudi kak ne od vas in bo preživela, ko se boste postavili zase in začeli živeti svoje življenje.

In vi? Tudi vi boste preživeli, ko boste izrekli prvi ne, ko boste postavili svojo mejo in rekli, da imate dovolj. Ker – ne glede na to, kaj vam sporoča vaše telo – zdaj ste odrasli, ne pa več nemočen otročiček, za preživetje odvisen od svoje mame.

In za konec: ne, mama ni najboljša prijateljica. Mama je mama. Pika.