skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Smo družba fijakarskih konjev?

Ljudje hočejo brati pozitivne stvari, objavljaj pozitivno, ne pa nekaj morečega, ne teži ves čas z enimi vprašanji, sploh pa nehaj s tem alkoholom, ljudje imajo vsega tega poln kufer, slišim dostikrat od prijateljev. Ja, saj vem, v svetu, v katerem živimo, si vsi želimo slišati in brati o pozitivnih stvareh, o tem, kako oh in sploh lepo je življenje v svetu, kjer cvetijo same rožice, neprijetnih stvari pa ni. Hm, tudi če jih ne vidimo ali jih – po navadi – nočemo videti in jih pometemo pod preprogo, obstajajo. In hočeš nočeš tudi mi z njimi. Si res želimo živeti s plašnicami na očeh, s kupi pometenega pod preprogo, ki postajajo vedno večji? 

Včasih sem prav žalostna, ko opazujem, kako se nekateri po cele dneve opijajo in zraven še veselo razlagajo, da taki pač so. »Sem pač pijanec,« mi je zadnjič rekel eden. »Saj veš, saj me poznaš.« Ja, vem, pa vendar … Pa vendar bi ga prijela pod roko in odpeljala stran od vsega, stran od suženjstva, v katerem živi, a lahko občutim samo silno nemoč, žalost in sočutje. Žal mi je, za vsakega od njih. Žal mi je družin, ki trpijo z njimi in ob njih. Žal mi je otrok, ki ne poznajo drugačnega okolja, drugačnega vzdušja, drugačnega vonja … In se samo vprašam: a je res treba? Ko pa je lahko drugače, ko pa je lahko lepo, ko pa je lahko svobodno, ko pa je lahko dišeče. A žal, dokler se ne bo odločil, lahko samo nemo opazujem. In si tako silno zaželim čarobne palčke, s katero bi pomahala … Pa je ni od nikoder. Žal. A po drugi strani – seveda je vedno še druga stran – sem pa neskončno vesela za ljudi, ki jih spremljam tudi v svojem terapevtskem kotičku, ki jim je uspelo in ki jim še uspeva. In vem, da upanje je, vedno. In ta misel me tolaži.

Pa kljub tolažbi – ti ljudje so med nami in ti ljudje so po tej poti nekako morali pripluti. Ob nas. Z nami. A smo jih spregledali ali pa so nam bili na začetku še celo všeč, kajne? Saj veste, ko so nekaj spili, so bili dobri za družbo, veseljaki, da jim ni para, pogumni, ker so si pod vplivom opoja upali marsikaj povedati, zabavni, ko so se delali norca iz sebe, konec koncev so bili tudi dobri sodelavci, kajne, ki si marsikdaj zaradi slabe vesti niso upali ugovarjati in so naredili vse in še več, da jim ja ne bi kdo očital njihovega pitja, dobri možje in žene, pridni kot mravljice, dokler … Dokler se ni pokazala druga plat. Grša plat. Neprijetna plat. Plat, ki je ne maramo videti, plat, ob kateri si nataknemo plašnice in gremo v svojem življenju kot fijakarski konji naprej.

Ne govorim, da smo mi tisti, ki smo odgovorni za njihovo pitje, smo pa odgovorni za svoje ravnanje ob njih prej in potem. Kaj menim s tem? Ko smo v družbi človeka, za katerega vemo, da ne pije ravno ljubiteljsko, tu pa tam kak kozarec, ampak da brez alkohola že skoraj ne more biti, pa nam je njegova družba všeč ravno ob takih prilikah (ker drugače zna biti pa strahotno zamorjen in zatežen in dolgočasen, a ne?) in ga zato s svojo prisotnostjo in tovarištvom bodrimo v njegovem pitju, smo kaj? Ko temu istemu človeku obrnemo hrbet, ker s pijancem pa že ne bomo imeli opravka (čeprav smo še pred mesecev, dvema veselo nazdravljali z njim), smo kaj? Ko gre na zdravljenje (če se zaradi obsojanja okolice sploh odloči zanj), znamo povedati marsikaj, kajne? Znamo povedati, da smo vedeli, da nekaj ni okej, da se nam je zdelo, da pije preveč, ampak da si pa res nismo mislili, da je tako daleč zabredel. Pa si v narejeni sočutnosti pripovedujemo zgodbe o tem, da saj res, takrat in takrat je bil pa že tako pijan, da skoraj skozi vrata ni mogel sam. In če bi vedeli, bi … Pa resnično nismo vedeli ali nismo želeli vedeti? Ker nam je pač trenutno tisto njegovo stanje ustrezalo; ker saj sam ve, kaj počne, kajne; ker se nas njegovo življenje ne tiče …

In se na koncu vprašam: smo res družba fijakarskih konjev, ki sledimo poti,  posuti z namišljenimi rožicami in namišljenim pozitivizmom za vsako ceno, ali zmoremo postati družba, ki ji bo mar? Življenje se hitro obrača. Ali imamo res zagotovilo, da se nam ali našim najbližjim kaj takega ne more zgoditi? Tanka je meja med enim in drugim, tanka je meja med zdravjem in boleznijo, med srečo in nesrečo, med življenjem in smrtjo. Torej: bomo še vedno vztrajali na strani lažnive sreče in namišljenih cvetočih rožic ali se bomo spogledali z življenjem, takim, kot je, četudi morda trenutno ni naše, in začeli graditi boljše okolje za vse? Zame, zate in za tistega tam, ki ga niti ne poznamo, pa nosi delčke vseh nas …

P. S. Pa saj veste, da ne govorim samo o alkoholu, kajne, da tudi druge stvari radi pometemo pod preprogo? Ker se nas ne tičejo … Še.

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top