Naj trpi, saj ga ne poznam!

»O, a vi ste? Ko bi vas bil prepoznal, bi vam pa pridržal vrata,« je dejal zadnjič starejši gospod, ko sva se srečala med vrati. S polnimi rokami sem se trudila odkleniti vrata, jih hkrati pridržati temu gospodu in med mimohodom nekako obdržati ravnotežje. Pozdravila sem ga, se nasmejala in odhitela naprej. Šele čez nekaj sekund me je prešinilo: kako – če bi me prepoznal? Kako je to mislil? A zato ker me ni prepoznal, je čakal, da sem se namučila z odklepanjem vrat? Ker sem pač bila nekdo in ne »nekdo«?

Bolj ko sem si vrtela teh nekaj izmenjanih besed med nama, bolj sem bila začudena. In bolj jezna. Kaj smo res tako daleč, da neznancu ne odpremo vrat? Da neznancu ne pomagamo? Da pogledamo stran, ko se nekaj zgodi človeku, ki ga ne poznamo? Da smo brezbrižni do vsega, kar se ne tiče nas ali naših najbližjih? Resno?

Dostikrat slišim pritoževanje, češ v kako brezdušni družbi živimo, ampak kdo pa je ta družba? Meni je prav žal, ampak to niso ljudje tam nekje, pač pa mi vsi, ti, jaz, midva, mi. Ne »oni«. Mi. Mi smo tisti, ki ustvarjamo duh časa, v katerem živimo, mi smo tisti, ki odvrnemo pogled od šikaniranja v službi in se ne postavimo v bran sodelavcu (ker ga ne poznamo prav dobro in nam je zanj vseeno), mi smo tisti, ki odvrnemo pogled od trpinčenega (ker je pač neznanec), mi smo tisti, ki ne pomagamo starejšim (ker jih pač ne poznamo), mi smo tisti, ki ne slišimo krikov na pomoč (ker saj to je pač nekdo, ki ga ne poznamo), mi smo tisti, ki ob krivici, ki se je zgodila drugemu, pogledamo stran (ker ga ne poznamo), mi smo tisti, ki ne ukrepamo. Po drugi strani pa znamo tako zelo udrihati čez druge, kajne? Predvsem smo polni besed, kakšna je današnja mladina. Neempatična, nesočutna, razvajena, vsi se brigajo zase, nihče ne pomisli na drugega … Pa to mislimo prav zares? Ker meni se zdi prav ironično in kar malo absurdno, da mi, takšni, kakršni smo, govorimo, kakšna da je mladina. Hm, od koga pa se učijo?

In zato malo premislimo, vsi skupaj, kaj lahko mi sami naredimo, zato da bo svet, v katerem živimo, prijaznejši, lepši, bolj odprt in ljubeznivejši prav do vseh, s katerimi si delimo to kratko pot, na kateri smo, pa četudi so to ljudje, ki jih ne poznamo.

Ni lahko biti prijazen do neprijaznega, ni lahko požreti, da si se sam prijazno nasmehnil in pozdravil, vrnjen si dobil pa srep pogled ali umik oči in molk, ni lahko, vem, pa vendar – moram zato jaz biti enaka?

Ne vem, kako je z vami, ampak to ni svet, v katerem si jaz želim živeti, jaz si želim živeti v svetu, kjer bo nekaj samoumevnega pogledati neznancu v oči, se mu nasmehniti in mu odpreti vrata.

Morda je to naivno, morda romantično, morda kaj drugega, karkoli že kdo reče na te moje besede, pa vendar ne pristanem in ne bom pristala na to, da bi bila prijazna, sočutna in pripravljena pomagati samo ljudem, ki jih poznam. Moj svet pač ni tak. Pa vaš?