Pristno veselje ali kruha in iger?

Le o čem drugem naj pišem danes kot o veselju, evforiji, ki je te dneve preplavila Slovenijo ob uspehih naših športnikov? Ob tem, ko vidim, kako se – vsaj v takih trenutkih – uresničuje moja želja po občutku povezanosti, ki jo vidim in doživljam med ljudmi, ko je človek drugemu človek, ko odpadejo ovire, meje med nami, ko neznanec objema neznanca, ko se lahko ljudje brez zadržkov veselimo in radostimo.

Nekdo bo cinično rekel, da je to čisti nesmisel – kruha in iger –, jaz pa, priznam, od nekdaj uživam v teh občutkih in se na mnenja cinikov – požvižgam.

Spremljanje športa je bilo pri nas doma vedno prisotno. Spomnim se huronskega navijanja nas vseh ob nogometu, košarki, hokeju, smučanju … Tudi kak lestenec je žalostno končal, ko je kdo izmed mojih starejših bratov ali sester v navdušenju preveč poskočil. In kot da bi lahko potisnili koga po smučini, smo znali stati pred televizijo in navijati na vse grlo. In pozneje, v srednji šoli, skrivanje pred mamo, ko sem »zaspala« v dnevni sobi, nato pa na skrivaj gledala olimpijske igre po televiziji, in še in še. Potem pa se mi je odprl popolnoma nov svet z odraslostjo in obiski tekem v živo. Svet, ki je zamenjal prostor ob televiziji s prostorom, ki sem si ga delila z množico navijačev. Svet, ki je prinašal obet tovarištva, pristnega veselja, a tudi pristnega razočaranja, svet, ki se ni pretvarjal, da je nekaj, kar ni. Svet, ki prinaša na plan prvinska čustva – ja, včasih tudi tista, za katera nisi ravno ponosen, da jih imaš, kaj šele kažeš navzven. Barviti svet, svet enakega med enakimi.

Hkrati me vedno znova navdušuje povezanost med igralci. Kako zelo se veselijo športniki dobre igre svojega soigralca, kako zelo se spodbujajo med seboj, odločni, da iz sebe iztisnejo največ, kar zmorejo, in še več. Ko gredo do konca in naprej. Iz tekme v tekmo.

Kaj je tisto, kar nas tako potegne v ta svet? Kaj je tisto, tako mamljivo za nas – vsaj nekatere –, da nas tako globoko posrka vase?

Je to sprostitev? Je to možnost, da lahko na ves glas izražaš svoja čustva, ob čemer te nihče ne gleda z negodovanjem, nelagodjem ali postrani? Je to morda tisti občutek povezanosti, ki sem ga opisovala prej? Čemu pravzaprav podležemo v teh trenutkih?

Najbrž bo na ta vprašanja znal odgovoriti vsak sam, jaz pa se po navadi v teh trenutkih sprašujem, kam po dnevu, dveh izgine vsa ta povezanost? Ko se ljudje spet razdelimo na bele in modre in rdeče in črne in mavrične in ne vem, kakšne še, ko je naenkrat vse pozabljeno, ko človek ni več človek človeku, ko je spet pomembno vse drugo kot pristnost, ko je pomembno vse drugo kot pripadnost, ko začnemo spet z zavistjo kukati na sosedov travnik, ko izgine iskrenost, ko izgine radost.

Pa vem, da znamo, in vem, da zmoremo, ker to dokazujemo vedno znova ob takšnih trenutkih, a kot da drugače ne bi smeli. Kot da bomo drugače izobčeni iz družbe, če bomo tudi v »realnem« življenju pristnejši, pripadni, radostni in veseli – svojega uspeha in uspeha drugih.

Ne bom se šla Johna Lennona z njegovo Imagine, ker vendar znam stati z nogami trdno na tleh in vem, kakšen je svet, v katerem živim, si pa vendar – še posebej ob takih dnevih, kot je tudi današnji – zaželim, da bi trenutki pristne radosti, sreče, povezanosti in tovarištva trajali malo dlje kot samo do jutrišnjega dne. Pa če bi vseeno poskusili?