Pristati na kompromis ali ne?

Ne, ne bom se spraševala o kompromisih, ki jih sklepamo v odnosih, ker so pač del njih in biti z nekom pomeni tudi prilagajanje, pa naj je to partner ali prijatelj. Pisala bom o kompromisih, ki jih znamo sklepati, samo zato da nismo sami.

Dostikrat slišim od ljudi, najsi bo moških ali žensk (pa, roko na srce, tukaj ženske prednjačimo), da čutijo, da nekaj v odnosu ni v redu, ampak da kar vztrajajo, ker kaj pa naj naredijo.

»Spala sem z njim, pa me potem en teden ni poklical. Po enem tednu me pokliče, če se dobiva, in sem šla. Kaj pa naj, saj to pa res ni nič takega!« Nič takega? Kje pa je spoštovanje? Kje je klic, ej, lepo mi je bilo s teboj, želim te povabiti na večerjo, kosilo, v kino … Karkoli?

»Že dolgo sva v odnosu, on že leta pije preveč, a ne želim iti stran, ker je, ko ne pije, tako zelo dober.« Verjamem, da je dober človek, v to niti najmanj ne dvomim, samo eno napakico ima, ki se imenuje zasvojenost. Vedno, dokler se ne bo odločil za abstinenco, bo izbral alkohol. Pa nič ne pomaga krilatica »če bi me imel rad, tega ne bi več počel«, ker tukaj ne gre za ljubezen do vas – ker najbrž vas res ima rad – ampak golo preživetveno potrebo po pitju. In najprej se bo moral odločiti zase, preden se bo lahko odločil za vaju. Pika.

»Nekoga sem spoznala. Zelo mi je všeč. Samo zdi se mi, da ne vloži v to najino poznanstvo ničesar. Kot da sem tam samo zato, ker mu je pač malo dolgčas. Čutim, da on nekaj bi, pa potem spet ne bi, pa bi, pa ne bi … Kot da sem na stranskem tiru … Ampak vztrajam, zakaj pa ne? Saj so očitno vsi isti …« Hm. So res? Ali pa pač mi pristajamo na to, da so »vsi isti«, ker si sami ne zaupamo, da smo vredni več, da bi počakali na nekoga, ki bi nas resnično bil vreden?

In o tem kompromisu govorim. O tem, da pristajamo na neki odnos, zato da nismo sami. Ampak kaj ta odnos sploh je? Resnica ali iluzija? Se slepimo v nekaj, zato da imamo občutek, da živimo polno življenje? Pa ga tako res živimo? Ali v resnici životarimo?

Kajti – roko na srce – če je nekomu do vas, se bo potrudil in za vas našel čas. Ne jutri ali čez en teden, ko ravno ne bo imel česa drugega početi, ampak danes, zdaj. Če je nekomu do vas, vas bo poklical ali obiskal – tudi takrat, ko od tega nima nobene »neposredne koristi«. Ker vas pač rad vidi. Ker je rad v vaši družbi. Ker ga zanima, kako ste, kako vam gre, o čem razmišljate, kaj vas veseli in kaj žalosti. Ker se mu zdi, da ste vredni njegovega časa. In obratno, seveda, da ne bo pomote.

Če pa pristanete na kompromis, boste res živeli v iluziji odnosa, da ste nekomu všeč ali mu veliko pomenite, ker je to lažje kot sprejeti, da očitno tistemu drugemu ni toliko do vas, da bi bil pripravljen kaj žrtvovati za vajin odnos. Ker je to lažje kot sprejeti, da ga pač ne zanimate dovolj. Ker je lažje živeti v iluziji odnosa kot v realnosti, kjer ugotovite, da ste v tem odnosu konec koncev bolj osamljeni, kot bi bili, če bi bili dejansko sami.

Pa če bi nehali pristajati na kompromise? Začeli postavljati meje in zahtevati od drugih spoštovanje? Vas in vaših čustev in vašega telesa? Seveda to ne gre, če samih sebe ne spoštujemo in ne verjamemo, da smo vredni več. Ko bomo prišli do točke, ko bomo ugotovili, da je biti sam s sabo dobro, lahko celo nekaj najboljšega, in da se imamo radi, pa bo prišel trenutek, da nehamo pristajati na kompromise in začnemo v odnosu z drugim zahtevati in dobivati tisto, kar nam pripada. Bo šlo?