031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič
Blog, Nedelja, 17. Maj 2020

Želim si bogastva!

Dolga dva meseca samoizolacije sta minila. Ni mi bilo hudega, dokler sem imela svojo naravo, v kateri sem lahko s svojo štirinožko rajžala okoli po dolgem in počez in zadovoljevala svojo željo po gibanju, dokler sem se zunaj lahko vsaj na razdalji srečevala z drugimi in dokler sem lahko svojo željo po stikih zadovoljevala s pomočjo tehnologije.

No, malce lažem zdajle – ni mi bilo tako hudo, da ne bi mogla zdržati, ni mi pa bilo lahko, ko nisem smela objeti tistih, ki jih imam neskončno rada. Potreba po stiku pač ni zadovoljena tako na hitro. Ljudje smo bitja odnosov, dotikov, objemov in – tako kot drugim – je to manjkalo tudi meni. Ja, seveda, razumela sem in razumem še zdaj, zakaj je bilo to potrebno in je očitno še, pa vendar mi zato ni bilo nič laže.  

In kako zelo sem to pogrešala, sem ugotovila včeraj, ko sem po dolgih tednih šla v svoj rodni kraj. Ko sem po dolgih tednih pogovarjanja samo po telefonu objela svojo mamo. Ko sem po dolgih tednih lahko srečala v živo druge meni neskončno ljube ljudi. Ko se kar nisem mogla naužiti topline, ljubezni in naklonjenosti, ki sem jih ob tem doživljala. Ko je bilo kljub slabemu vremenu v meni sonce. Ko je srce v meni pelo najljubšo pesem, pesem bližine, pripadnosti in ljubezni. Tisti občutek, ko si želiš objeti ves svet in še čez, ker si tako zelo lačen vsega, kar ti pomeni nekaj, kar je pravzaprav tako malo, a pomeni največ na svetu. Počutila sem se neskončno bogato in blagoslovljeno z nevidnimi darovi, ki jih prejemam od drugih. In, upam, dajem tudi sama drugim.

In ti darovi so tako zelo pomembni, a se jih tako zelo malo zavedamo. Sanjamo o nekem boljšem, bogatejšem življenju, ki da bo prišlo … enkrat, ob tem pa pozabljamo, kaj vse, kar nas bogati, nosimo v sebi, mi in drugi. Sanjamo o boljšem avtomobilu, v katerem se bomo vozili, a pozabljamo, da se bomo v njem vozili srečni, šele ko bomo poskrbeli za svoj notranji motor. Ker kaj ti pomaga boljši avto, če se v njem vozimo nesrečni in se gledamo grdo? Sanjamo o bolje plačani službi, ki bo prinesla obilne denarce, pri tem pa pozabljamo, da so tudi v službi odnosi še kako pomembni! Ker kaj ti bo dobro plačana služba, če zjutraj vstaneš z največjo muko in še preden začneš delati, že komaj čakaš, da mine tistih osem ur? Sanjamo o večjem stanovanju ali hiši, ker koliko bolje bo potem, koliko srečnejši bomo tam, kot pa smo tu, ob tem pa pozabljamo, da nobena, še tako luksuzna hiša v še bolj luksuznem okolju ne more nuditi zadovoljnega in srečnega življenja, če v njej sedimo vsak v svoji – sicer luksuzno opremljeni – sobi in se mrkih obrazov po naključju srečamo v njej.

Vse tole moje pisanje seveda ne pelje v razlago, kako je živeti v blaginji narobe in da denar ni pomemben, ravno nasprotno. Preveč dobro se zavedam, kako je biti brez njega, da bi govorila, da ni, in sem hvaležna, ko ga prejmem, brez skrbi. Denar je pomemben, zato da živimo človeka vredno življenje, ker če ga ni, tudi dostojno živeti ne moremo. Velika razlika pa je med biti bogat samo z denarjem in biti bogat z denarjem in bogatim osebnim življenjem. Ker če slednjega ni, ni ničesar. Notranjega zadovoljstva in izpolnjenosti pač denar ne more kupiti. In zato: ja, želim si biti bogata in izpopolnjena radostjo, ljubeznijo in toplino. Želim si graditi in negovati odnose, v katerih bom lahko jaz jaz in boš ti lahko ti. Želim si biti bogata s sočutjem in prijaznostjo. Skratka: želim si živeti človeka dostojno življenje z bogastvom v srcu. Pa vi?

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Želim si bogastva!
Ocenite to stran.