Takšni so ljudje in pika!

Če zadnja leta česa zares ne maram, je to lepljenje nalepk na ljudi, posploševanje in metanje ljudi kar čez palec v tak ali drugačen koš. Saj vsi poznamo krilatice: vsi moški so isti ali vse ženske so iste; vsi politiki so isti, nikomur ne moreš zaupati; vsi zdravniki so zanič, da psihiatrov sploh ne omenjamo (ker tako in tako ne delajo drugega kot predpisujejo tablete, za nas jih pa ne briga, kajne?); policisti so sploh posebna zgodba (a ne, kako so grozni, ker ne počnejo ničesar drugega kot samo prežijo, kdaj nas bodo lahko na cesti oglobili?) in še in še … Uf, kako prijetno je vse zmetati na en kup in si ob tem lepo po pilatovsko umiti roke, češ mi smo pa zunaj vsega tega in oh in sploh čudoviti in enkratni!

In ljudje v to verjamemo, ker je pač tako splošno prepričanje, ki nam ga je nekdo vsilil. In ne da bi o tem sploh razmišljali, mu sledimo. Pa se sprašujem, od kod to izhaja. Zakaj s takšno lahkoto verjamemo nekemu prevladujočemu mnenju, ne da bi vanj podvomili?

Je to morda zato, ker verjamemo tudi v svoje nalepke? V tiste, ki so nam jih na poti življenja nalepili drugi in nam jih še lepijo in vanje slepo verjamemo? In če smo tako zelo prepričani, da smo točno taki, kot nam je določeno, potem so taki, kot jim je določeno, tudi drugi? Je laže verjeti v to, kar so nam vbili glavo, ker potem tako, kot je, pač je, in se nam ni treba poglabljati? Ne vase ne v druge?

In potem se zgodi, da pravzaprav ne vidimo, ne pri sebi ne pri drugih, pod tisto površino, pod tisto nalepko. Sploh nas ne zanima, kaj je pod njo, ker mi smo se tako ali tako že odločili, kaj določena oseba je. Nekdo, ki je zasvojen z alkoholom, je alkoholik. Pika. Konec. Mar je to res vse, kar je ta človek? Mar je to res to, kar ga določa? Mar je nekdo, ki je depresiven, samo to? Mar je nekdo, ki je bil zlorabljen, do konca življenja samo to? Mar je nekdo, ki ima panične napade, samo to? So to stvari, ki nas definirajo? Določajo do konca življenja?

In kdo smo pravzaprav pod vsem tem določenim balastom mi sami? Se sploh prepoznamo pod vsemi temi nalepkami? Še pomembnejše vprašanje, ki se mi ponuja, pa je: sploh lahko verjamemo, da smo kaj drugega, kot se kaže na površini? Sploh smemo verjeti? Se ne bomo s tem izneverili prepričanju, ki ga imamo o sebi, ki ga imajo drugi o nas? In nas pravzaprav ta strah drži nazaj, da si ne upamo začeti raziskovati? Kajti kdo pa potem sploh bom jaz, če ne bom več tisto, v kar so me prepričevali? Kdo pa potem sploh so drugi, če niso tisto, kar se kaže na površini, ki smo si jo obarvali sami po »navodilih« drugih?

Na ta vprašanja si boste, če boste to želeli, odgovorili sami, jaz bom dodala samo še tole, kar rečem vedno: nikoli ne veš, kaj se skriva zadaj, kaj se skriva za površino, ki jo vidimo pri določenem človeku. In ne, nihče ni determiniran, do konca določen. Vsi mi imamo možnost raziskovati samega sebe, vsi imamo možnost na drugačen način prisluhniti sebi, vsi imamo možnost drugače prisluhniti tudi drugim. Vprašanje je le, ali si tega želimo in konec koncev upamo.