skip to Main Content
031 317 311 info@andrejatasic.si Andreja Tasič

Tukaj sem … Zate …

Včasih pridejo trenutki, ko stojiš pred zidom in butaš in butaš vanj z glavo in z vsem orodjem, ki ga premoreš, a roke lahko samo nemočne in hlapave padejo ob telo. Ko vidiš, da nekdo v tvoji bližini trpi, ko se zaziraš v njegove žalostne oči, brezdanje tolmune žalosti in obupa, si zaželiš samo, da bi mu lahko odvzel z ramen vso težo, ki jo nosi s sabo, ves brezup, v katerega se potaplja, vso temo, v kateri ždi brez tiste lučke, ki bi nekje svetila zanj, a se hkrati zavedaš, da to ni v tvoji moči, da bo moral sam iti skozi vse trnje, skozi vso bolečino in skozi brezmejno temo in da ti lahko samo si. Tam. Zanj.

Lahko je biti s človekom takrat, ko je dobre volje, marsikdaj pa se zatakne, ko mu ne gre, ko mu ne uspe narediti tistega, kar si je zadal, ko tone v malodušje, ko se ne zmore pobrati … Takrat smo polni nasvetov, kaj naj ta oseba naredi, ne upoštevaje, da je njegova zgodba samo njegova, četudi podobna naši, je vendar samo njegova, edinstvena, in samo on ve, kako se takrat počuti, kaj takrat čuti. In če kaj vem, zagotovo vem to, da ne čuti enako, kot sem v taki situaciji na primer čutila jaz.

Ena izmed takih težkih stvari je žalovanje … Saj na začetku, ob izgubi, še nekako prenašamo njegovo ali njeno žalost, potem pa je enkrat dovolj, a ne? Pa ne takrat, ko ta oseba začenja živeti naprej, ampak ko se mi odločimo, da ima dovolj, da mi pa tega res ne moremo in zmoremo več prenašati. In se sprašujemo, ali nam je še treba. In ali res ne more že pozabiti? Ali mu je res še tega treba. Saj je vendar minilo že toliko časa …

Pa če obrnem zgodbo. Kako je bilo vam, ko ste izgubili nekoga ali nekaj? Ali ko vam nekaj ne gre? Ali ko se preprosto znajdete v nekem malodušju in ne veste, ne kod ne kam vas pelje življenje … Ko je vse razburkano, ko se stvari podirajo kot domine, ko kar prihaja ena stvar za drugo … Zagotovo smo se vsi že kdaj znašli v taki situaciji. Katere nasvete ste takrat najtežje prenašali? Roko dam v ogenj, da pametovanja v stilu, saj je še vse pred teboj, če ni to, bo pa kaj drugega, poglej druge, kako živijo, kako jim je hudo … Meni je šel najbolj na živce stavek: ko se zaprejo ena vrata, se odprejo nova (ali pa okno, je znal povedati tisti z malo več domišljije). Ma kakšna vrata, ljudje božji, kakšno okno? Meni je samo hudo, a me lahko kdo sliši v tem? Samo v tem. Saj nekje globoko v sebi vsi vemo, da se stvari slej ko prej uredijo, ampak tisti trenutek, tisti hip morda potrebujemo samo objem, ničesar drugega kot to, samo to, da vemo, da lahko naslonimo glavo na njegovo ramo, da je tam za nas. Samo to.

Pa če se vrnem na začetek … Težko je, res, biti ob nekom, ki mu je hudo, ki se mukoma prebija iz dneva v dan, ko smo polni nemoči, ko ne vemo, kako pomagati, kaj reči in kaj storiti … V takih trenutkih si res zaželim tiste čarobne palčke, s katero bi pomahala, izrekla čarobne besede in, puf, bi vse izginilo. Včasih sem si je želela zase, zdaj si je želim za druge, ker jaz vem, da – naj je še tako hudo – bo vedno posijalo moje ljubljeno sonce. Včasih bo potrebno samo to, včasih pa bom potrebovala svetlobo, sonce v obliki drugih ljudi. Ker vem, da so. Ker vem, da mi ponudijo ramo. In vem (morda ravno zato), da jo lahko ponudim tudi drugim. In samo preprosto sem. Tam. Zanj. Pa vi?

This Post Has 0 Comments

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Back To Top