Zadnjič sem po televiziji mimogrede ujela besede iz naslova, češ da je jeza greh. In…

Upanje? Vedno!
Dostikrat se nasmehnem, ko mi kdo reče, kako grozen je ta svet in da ga bo kmalu odnesel vrag, če ga že ni, seveda, pa kako zelo egoistični postajamo, pa kako se nihče ne trudi za odnose, pa kako … In velikokrat naletim na začudene in pomilovalne poglede (češ, ah, boš že še videla) ob mojem odgovoru, da meni se pa zdi, da je dejansko obratno, da se ljudje prebujamo, delamo na sebi in nismo zadovoljni z životarjenjem, ampak si želimo pravega, pristnega življenja.
Od kod izhaja moj optimizem, pravzaprav ne vem. Morda iz tega, da se dnevno srečujem s težkimi zgodbami posameznikov, ki prihajajo na terapijo, a v sebi kljub tej preteklosti ne gojijo misli na maščevanje ali sovraštvo, ampak si samo želijo, zase in za svoje partnerje in otroke, lepšega življenja? Kako potem ne bom optimist?
Včeraj se je poročila moja nečakinja. Ob misli na njeno poroko so me že tedne prej prevevala izredno močna čustva, včerajšnji dan je bil pa sploh čaroben. Kako naj ne bom optimist, ko pa sta s partnerjem kronala svojo deset let trajajočo ljubezen s poroko? Kako naj ne bom optimist, ko pa sem videla ljubezen, ki je žarela iz njunih oči? Ljubezen, ki je tako velika, da sta jo sposobna deliti tudi z nami?
Opazovala sem svoje nečake in drugo mladež, kako so se zabavali, kako so bili iskreno pristni v svoji razigranosti in veselju in kako so pazili drug na drugega. Kako naj ne bom optimist, ko pa vedno znova vsa ponosna opazujem njihovo rast, ko jih vidim, kako znajo poskrbeti zase, ob tem pa nikoli ne pozabijo na empatijo in sočutje do drugih? In kako naj ne bom optimist, ko vidim, kako se jim v ljubezni svetijo oči, ko pogledajo svoje starše, svoje dedke in babice?
In ko pogledam svoje sestre in brata in njihove partnerje … Kako naj ne bom optimist, ko pa vem, da jim marsikdaj ni bilo lahko, ko so se borili, in se še, vsak na svoji fronti, pa so uspeli, tudi oni, ohraniti optimizem, še več, uspeli so vzgojiti otroke, ki jim ni para?
In kako, konec koncev, naj ne bom optimist, če pa moja mama, gospa pri 83, do treh zjutraj pleše z nami in se zabava in odkrito uživa? In je vsa srečna, ko vidi, da smo srečni mi? In še vedno zajema življenje z veliko žlico in se ne pusti omejevati z leti? Pa je dala v svojem življenju marsikaj čez, a njena večna spremljevalca sta tiha potrpežljivost in ljubezen do življenja.
In kako naj ne bom optimist, ko pa imam v življenju kar nekaj dobrih ljudi, ki mi naklanjajo svoje prijateljstvo, s katerimi lahko delim težke in lahke trenutke v življenju?
Torej: svet, ki ga poznam jaz, v katerem živim jaz (in, verjamem, tudi vi, ki to berete), še ni šel k vragu. In ne bo šel, dokler bo prisotne toliko pristnosti, ljubezni, sočutja in empatije v življenju.
This Post Has 0 Comments