Vse bo še dobro!

Dostikrat mi kdo reče, da je delo, ki ga opravljam, težko, da sami tega ne bi zmogli, da ne vedo, kako lahko dan za dnem poslušam zgodbe ljudi in pri tem ohranjam vero v svet, upanje v dobro, zaupanje v tisto nekaj več, kar so ljudje sposobni iztisniti iz sebe, ker ljudje pa vendar vedno znova izdajo. Razočarajo. Izkoristijo in odidejo.

Vse bo še dobro, mora biti, so besede, ki me vedno spremljajo. Povsod. Kot ena mantra so se enkrat v toku življenja zasidrale v mojo glavo in nočejo izginiti, nočejo oditi stran. Tudi v najbolj temnih trenutkih, ko sem zdihovala, da tako pač ne gre več naprej in bila prepričana, da ni pred mano nobenega svetlega utrinka, kaj šele kake lučke, so utripale nekje v ozadju mojih misli. Od kod so se prikradle in od kod črpajo moč, da ostajajo, ne vem, tudi če še tako napenjam možgane. Samo so in čakajo, kdaj se bodo lahko prikazale, utripajoče kot neonski napis v gluhi noči in mi izrekale dobrodošlico. Včasih ni lahko živeti z njimi, ker se bodejo s tistimi temnejšimi, tistimi, ki zahtevajo dokaz za to, da bo vse dobro, s tistimi, ki dokazujejo nasprotno in brskajo po vseh spominih, po vseh trenutkih, zato da bi lahko rekle, evo, vidiš, takrat in takrat pa vendar ni bilo. In včasih res ni bilo, kajti včasih v življenju pridejo trenutki obupa in žalosti in tiste neskončne teme, ki te samo srka vase, tako močno, da se ti zdi, da ti bo dokončno posrkala dušo. Pa vendar so na koncu spet posvetile na plan, se obdržale pri življenju in zaenkrat še vedno slavijo zmago.

Toliko krutih zgodb slišim skoraj dnevno, da bi človek res lahko že zdavnaj obupal in te visokoleteče in visokozveneče besede naivnega upanja pometel pod preprogo, da ne bi več ugledale dnevne svetlobe, a kaj ko je na drugi strani teh krutih zgodb vedno zraven prisotno tudi upanje! Tisto, ki tli v še tako žalostnih očeh, ki pričajo o izdajstvih in neizmernem trpljenju, tisto, ki išče roko, ki jo bo lahko prijelo v iskanju pomoči, tisto, ki na tak ali drugače način išče znanje, da bi si lahko pomagalo, tisto, ki vedno znova naredi korak, pa naj noga še tako kleca. In dokler je v teh očeh upanje, je prostor tudi za besede, da bo še vse dobro.

In to je tisto, kar me vodi. In to zame niso samo besede, izgovorjene v prazno, češ vse bo še dobro (ker itak da bo, a ne, ker drugače nas že ne bi bilo več), ampak tista globoka vera v ljudi, ki se je očitno prenesla tudi vame, globoko verjetje v dobro v ljudeh, v tisto, da svetloba vselej premaga temo. In očitno tisto dobro, ki ga vidim v drugih, ohranja tudi dobro v meni.

Vedno znova govorim, da življenje ni črno-belo, da obstaja neskončno število odtenkov, ki barvajo naša življenja. In včasih ob drugih res občutimo razočaranje, izdajstvo, izkoriščanost, včasih pa, roko na srce, to naredimo mi drugim, ker vendar nihče od nas ni svetnik, kajne? In na koncu se vse poravna in je – vse dobro, kajne? 😊